Dihaj

Recenzija Bukla

Mojster pesniške, prevodne, tudi uglasbene, besede. Mojster mnogih poklicev, za katere sam pravi, da »so se mu kar zgodili«. Tudi za pesmi se zdi, da se kar zgodijo. A naj vas to ne zavede. Najbolj enostavno terja najbolj vešče oko in izurjeno roko. Občutek ob branju pesmi je podoben tistim dnevom, ko si vzamemo čas, sedimo sami v parku ali ob kavi, tihi in samo opazujemo. Tok pogleda preči in zajame vse. Kaj se ulovi v pogled, drugo polzi ali lebdi: »v vsaki pesmi se mora/ pojaviti drevo ali žival, / je enkrat rekel Matthew, / res je, in še vse ostalo, /česar se komaj še kdaj spomnimo, /da obstaja in za kar bi / večinsko mnenje / trmasto vztrajalo, da tega / sploh nikoli ni bilo,« je del pesmi Matthew pravi. Že naslovi sami po sebi so poezija. Prvoosebne pesmi vzbujajo domačnost, skromnost, ki iz pesmi v pesem presenečajo z obrati, občutji, stališči, ki si jih zapomnimo, četudi se zdi, da so le utrinek v vetru.

Jedrt Jež Furlan, Bukla 138-139

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.