Dolgo smo čakali na dež

Recenzija Bukla

V spremnem zapisu k zbirki Barbara Korun piše, da gre za poezijo, ki želi nevidno narediti vidno, prodreti v podstat in jo ozavestiti. Ženski lirski subjekt črpa iz lastnih izkušenj (mati, ljubimka, partnerka), hkrati pa se ves čas vrača v preteklost in preizprašuje usode družinskih prednic, še posebej babice, ki je prestala taboriščne grozote. Pesmim, ki raziskujejo notranjost, se zoperstavljajo one, ki ostajajo na ravni urbanih impresionističnih vtisov (Kavarna). Avtorica se tudi zelo odkrito loteva problemov našega časa. Mislim, da verzi, ki zrcalijo vso paradoksalnost sodobnega sveta, ne bi mogli biti boljši: »V dolgi vrsti pred muzejem Ane Frank se gnetejo turisti, /.../ medtem ko v Haagu, kjer za zaprtimi vrati sodijo vojnim zločincem, vlada zatišje.«

Kristina Sluga, Bukla 120-121

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.