Dzeja
| Založba | Društvo slovenskih pisateljev |
| Zbirka | Antologije Vilenice |
| Leto izdaje | 2016 |
| ISBN | 978-961-6995-06-1 |
| Prevod | Breda Biščak, ... [et al.] |
| Izbor in urejanje | Artis Ostups, Klemen Pisk |
Založnik o knjigi
Sodobna latvijska poezija je kljub svojemu modernemu značaju še vedno zelo povezana z latvijsko ljudsko pesmijo, ki naj bi bila »stara toliko kot latvijski jezik«, kot predvsem zaradi pomanjkanja starejših virov napol v šali pravijo nekateri latvijski učenjaki. Po junaških, toda neuspešnih bojih s tevtonskimi vitezi v 13. stoletju so bili Latvijci skupaj z Estonci več kot šest stoletij podvrženi kruti oblasti nemških gospodarjev, nič bolje pa se jim ni godilo pozneje, ko so bili priključeni ruskemu imperiju. Ljudska pesem (daina), ki so jo iz roda v rod prenašale predvsem ženske, je bila dolgo edina pesniška oblika.
Mnogi narodi se imajo za narod pesnikov, toda v latvijskem primeru to vsekakor drži. Nemški geograf in popotnik J. G. Kohl je leta 1841 zapisal: »Resnično težko bi bilo dandanes v Evropi najti narod, ki si bolj od latvijskega zasluži, da se imenuje narod pesnikov. Prav tako bi bilo sila težko najti deželo, ki si bolj od dežele Latvijcev zasluži, da se imenuje dežela pesnikov. Vsak Latvijec je rojen pesnik, vsi pišejo poezijo in ustvarjajo pesmi – ki jih vedno lahko tudi zapojejo.«
Avtorji v antologiji so: Anna Auziņa, Ingmāra Balode, Uldis Bērziņš, Inga Gaile, Justīne Janpaule, Liāna Langa, Artis Ostups, Marts Pujāts, Edvīns Raups, Katrīna Rudzīte, Māris Salējs, Kārlis Vērdiņš, Arvis Viguls, Inese Zandere, pesmi pa sta izbrala in uredila Artis Ostups in Klemen Pisk.
Antologija je izšla s pomočjo Javne agencije za knjigo Republike Slovenije in Latvijske zveze pisateljev.
Recenzija Bukla
Kot uvertura v letošnji mednarodni literarni festival Vilenica je izšla že 11. izdaja zbirke Antologije Vilenice, s katero skuša Društvo slovenskih pisateljev zapolniti t. i. bele lise evropskega literarnega prostora oziroma v branje ponuditi tudi literaturo, ki je v našem prevodnem korpusu manj prisotna. Letos je pozornost namenjena Latviji. Ena od treh baltskih držav ni znana le po prekrasnih brezovih gozdovih in številnih jezerih, ampak tudi kot dežela pesnikov. V temeljiti spremni besedi Klemna Piska, ki je skupaj z Artisom Ostupsom uredil zbirko, izvemo tudi, da je sodobna latvijska poezija še vedno močno povezana s tamkajšnjo ljudsko pesmijo, ki je dolgo časa veljala za edino latvijsko pesniško obliko. Naj kot zanimivost navedem osupljiv podatek, da je danes v arhivu latvijske znanstvene akademije shranjenih že več kot milijon ljudskih pesmi. Vzporednice z našo deželo pesnikov bi lahko iskali tudi v zgodovini. Kot Slovenijo so si tudi Latvijo vse do osamosvojitve leta 1991 priključili ali jo zasedali močnejši narodi (Nemci, Poljaki, Rusi), o čemer priča tudi njena književnost. Dejansko sta latvijski jezik, z njim pa tudi poezija najsvobodneje zadihala šele po osamosvojitvi in se tudi na široko odprla svetovnim literarnim vplivom. Kljub prenekaterim skupnim značilnostim obeh narodov je pričujoča antologija šele drugo delo, ki v slovenščini predstavlja latvijsko literaturo, vendar pa je tudi tokrat večina prevodov več prevajalcev, z izjemo Klem na Piska, nastala iz posrednih jezikov, saj prevajalcev iz latvijščine preprosto nimamo. Antologija je urejena kronološko, zamejujeta pa jo Uldis Bērziņš (1944), moderni klasik latvijske poezije, in kot najmlajša predstavnica Katrīna Rudzīte (1991). Med njima se zvrsti še vrsta pomembnih latvijskih poetov, mnogi med njimi so marsikdaj orali ledino na svojem področju: Edvīns Raups sodi med najradikalnejše reformatorje sodobne latvijske poezije, zbirka Ledolomilci (2001) Kārlisa Vērdiņša pa je prva zbirka odkrite homoerotike v latvijski književnosti. Skrajni čas je torej, da se pobliže spoznamo z latvijskim pesništvom.
Kristina Sluga, Bukla 122
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
