Furlanka je dvignila krilo
Petra Koršič
| Založba | Mladinska knjiga |
| Zbirka | Prvenci |
| Leto izdaje | 2017 |
| ISBN | 978-961-01-4582-0 |
| Leto izdaje izvirnika | 2017 |
| Spremna beseda | Alenka Jovanovski |
| Urejanje | Nela Malečkar |
mehka vezava
21 x 13 cm
160 g
124 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Bodi kot oblak.
Mehko drsi mimo,
ima mnogo oblik,
a ko je treba,
se utrga in izlije.
Pesniški prvenec Petre Koršič Furlanka je dvignila krilo je freska dvajsetih let življenja, mišljenja in literarnega ubesedovanja sveta priznane slovenske literarne kritičarke in urednice.
S svojo poezijo, ki je sicer v tridelno organizirani zbirki (Rdeča, Bela, Modra) izpisana v barvah (francoske, lahko tudi slovenske) trobojnice, avtorica prekoračuje meje slovenske narodne identitete, literarne stvarnosti in družbene aktualnosti.
Njene pesmi so tehten, premišljen, oblikovno in vsebinsko izredno barvit in bogat, predvsem pa presunljivo iskren dialog s svetovno in domačo poezijo ter v sodobnem pesništvu redko slišan dvogovor med jaz in ti.
Z vsako zapisano besedo, včasih s pticami na ustih, drugič s trpkim izrekanjem neizprosnosti časa, s svojimi pesniškimi prsti tipa za drugo roko, da bi odkrila vse podobe dvojine.
Ta drugi ni le subjekt hrepenenja, so tudi ljudje na begu, je v sodobni poeziji redko zaslutena bolečina narave, pa tudi zlaganost in površnost sodobnih ljudi, ki »smo srce prodali hrupu«.
Recenzija Bukla
Petre Koršič ni treba posebej predstavljati. Delovala je oz. v nekaterih vlogah še vedno deluje kot literarna kritičarka, kulturna novinarka, avtorica radijske oddaje o poeziji, urednica, voditeljica literarnih pogovorov in snovalka zvočno-pesniških dogodkov; skratka ustvarjalka, ki je ves čas tako ali drugače vpeta v jezik. Zdaj tudi s prvencem, v katerem je zbrala pesmi, nastale med letoma 1996 in 2016. Njeno preteklo delovanje oz. mojstrenje je opaziti tudi v zbirki, ki je grajena izredno premišljeno in skrbno. Pesnica vedno znova izkazuje svojo zavezanost besedi, glasu: »Pisanje ne piše o svetu, pisanje ustvarja svet. Poezija ne pričuje o življenju, poezija je pričevanje življenja, ki bo.« (Rojstvo), svobodi izrekanja in mišljenja, ki edina omogoča, da usta ne postanejo »govoreča usta namiljenega jezika, naučenih besed, kimanja ...«, pa tudi tišini, ki postane najbolj povedna v bližini dveh.
Kristina Sluga, Bukla 132-133
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
