Gospod Cogito

Recenzija Bukla

Pesnik, dramatik in esejist se je v zgodovino zapisal tudi kot politični oporečnik socialistične Poljske in prav na tem preseku dejavnosti je bržkone prišlo do njegove vidnosti. Ta je tako svetovna oz. evropska (številni prevodi, večkratna nominacija za Nobelovo nagrado …) kot tudi slovenska, saj se je zapisal med prejemnike Vilenice, prevodi njegovih del pa so v našem jeziku razmeroma dobro dostopni. Za novo izdajo se zdi, da skuša predvsem napraviti nov pregled nad njegovo poezijo, da njeni najmočnejši deli ne bi bili razmetani po najrazličnejših koncih in krajih, pri tem pa je fokus lik gospoda Cogita (katerega zametke najdemo v pesnikovi četrti pesniški zbirki), ki je postal malodane nekakšen pesnikov podpis. Herbertovo poezijo zaznamuje izjemna navidezna lahkotnost zapisanega, ko se lirski subjekt (zelo pogosto povsem neposredno) sprehaja od enega do drugega »velikega« pojma. In čeprav se zdi, da ga skuša često zamejevati v določen »časoprostor«, postane ob branju kaj hitro jasno, da se Herbert ne prilagaja realpolitiki trenutka, temveč dosledno sledi temeljnim moralnim vzgibom, s čimer ostaja tako rekoč – večen.

Aljaž Krivec, Bukla 150

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.