Igla v mrku

Recenzija Bukla

Nova pesničina zbirka med drugim nakazuje neki premik v idejni zasnovi literarnega dela, lahko bi rekli celo prostorski. Za pesniški prvenec Ime gore (KUD Logos, 2015) se je zdelo, da pretendira na to, da lasten govor producira že s samo velikostjo, ki tako postane svoj jezik. Seveda je šlo za mnogo več kot to, a morda ta vstopna točka s samo razliko detektira nekaj, kar sam zaznavam kot posebnost pričujoče knjige. Gre namreč za knjigo, za katero se zdi, da se giblje po ožjem prostoru, a znotraj le-tega, malodane na način formiranja možganskih sinaps, ustvarja vedno nove povezave. Gre za poezijo, ki je zavezana iskanju mesta, na katerem se pesniški subjekt privezuje na svet, kar počne v maniri modernistične estetike in tradicije, ki se v svoji estetski (pa res predvsem estetski) mračnosti morda nekoliko spogleduje tudi z ekspresionizmom, vse našteto pa v okviru religioznega diskurza, ki služi kot sam modus ubesedovanja in mesto pogleda in tako posledično tudi doseže, da se te poezije ne bi dalo napisati drugače.

Aljaž Krivec, Bukla 150

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.