trda vezava
21 x 14 cm
210 g
67 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Milan Dekleva (1946) je pesnik, prozaist, esejist in prevajalec, tudi glasbenik. Piše tudi poezijo in prozo za otroke, TV-scenarije ter literarno in glasbeno publicistiko. Za svoja dela je prejel najpomembnejše nacionalne nagrade, med njimi nagrado Prešernovega sklada (1989) za pesniško zbirko Zapriseženi prah, Jenkovo nagrado (1991) za pesniško zbirko Odjedanje božjega, Župančičevo nagrado mesta Ljubljana (1995) za pesniško zbirko Šepavi soneti, Rožančevo nagrado (1999) za zbirko esejev Gnezda in katedrale, Veronikino nagrado za pesniški zbirki V živi zob (2003) in Audrey Hepburn, slišiš metlo budističnega učenca? (2008), nagrado kresnik (2006) za roman Zmagoslavje podgan in Prešernovo nagrado (2006) za življenjsko delo na področju literarne umetnosti.
V vsaki od pesmi v pričujoči pesniški zbirki se skriva hrošček. Ne po naključju. Na prvi pogled neopazna bitja, ki pa predstavljajo kar četrtino vseh opisanih živalskih vrst, so simbol skritosti in majhnosti, a tudi fascinantne raznolikosti in prilagodljivosti. Hroščki predstavljajo paradoksalnost živosti. Pod svojim trdim, sijočim oklepom evolucijske neuničljivosti so tako rekoč ranljivost sama. Avtor zbirke In Darwinu zadrhti roka nagovarja prav takšno protislovnost: kako je mogoče v današnjem času brez temeljev, ob zavedanju lastne ranljivosti in nemoči, še govoriti o lepoti sveta? In ugotavlja, da je šele iz eksistenčne šibkosti mogoče uzreti magičnost vsega, kar je. A za to je treba nekoliko odstopiti od poveličevanja razuma in od človeškega samoljubja. Za nas je to zagotovo težko, za hroščke pa nam ni treba skrbeti: Zate vem, da se boš pregrizel do vrha, hrošček. Saj si agnostik.
Recenzija Bukla
Milana Dekleve ni treba posebej predstavljati, saj je prepoznan po svojem obsežnem literarnem opusu in je dobitnik najpomembnejših nacionalnih nagrad, med njimi tudi Prešernove nagrade (2006). V pričujoči zbirki pesmi je osrednja beseda/metafora/simbol/živalska vrsta … – hrošček, okoli katerega pesnik plete svojo pesniško pokrajino. Svet brez temeljev in trdnosti, izgubljenost človeka v njem, seveda tudi izpraševanje pesnika o svojem poslanstvu v takem svetu (»poezija ni sredstvo za redčenje las«; »Nobene dovolj nežne besede nimam, / da bi lahko izrazil / prihajanje na svet, / odhajanje s sveta«; »česar ni zmogel izreči pesnik / je praznina ljubezni si je mislila pesem / ki ni nikoli nastala in je zato // povsod«). A prav v dvomu in šibkosti ter nezanesljivosti sveta se skrivata lepota in magija, ki ga poganjata. Tudi v zbirki s hroščkom (pesnikom in bralcem) agnostikom.
Sabina Burkeljca, Bukla 125
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
