Izgnana

Recenzija Bukla

Klarisa Jovanović, znana prevajalka iz novogrščine in južnoslovanskih jezikov ter interpretka uglasbene poezije in mediteranskih ljudskih pesmi, se je kot pesnica prvič predstavila leta 2007 s pesnitvijo Zgiban prek Mure (nominirana za najboljši prvenec). Leta 2013 je izdala pesniško zbirko Kimono, na otip, zbirko antihaikujev, kot je trivrstičnice, ki zgolj po zunanji formi ustrezajo evropeiziranemu haikuju, duhovito poimenovala Alenka Jovanovski, lani poleti pa je izšla njena tretja knjiga poezije, pesnitev Izgnana. Gre za epsko-lirsko pesnitev z močnimi dramskimi prvinami. Začne se s prologom, očetovo hišo, sledi osemnajst spevov, ki so kot členi verige vpeti drug v drugega, kajti zadnji ali predzadnji verz je hkrati prvi verz naslednjega speva, sklene pa se z epilogom, materino hišo. Verigo včasih navidezno pretrgajo predmeti, ki jim govorka pusti njihov glas in jih umesti v nekakšne medspeve: dikcija škarij, prta, ščita, trona, preproge, ogrlice, špranje v zidu je neusmiljena in bridka, groteskno simbolna in drobljiva, kot je drobljiva govorkina dvojna pripadnost kulturi, jeziku in pokrajini, kot sta drobljiva in minljiva nenehno odhajanje in pristajanje v tujosti, ki zaznamuje Izgnano. Izrekanje o samoizgnanosti zareže v srčiko bolečine s prečiščenim jezikom, v katerem ni niti ena beseda odveč. Samoizgon, ki se konča z goloto bivanja, je po besedah avtorice spremnega eseja Alenke Jovanovski obenem »[N]ajvečji dogodek Izgnane […] je […] zarez v techne, njena razgradnja in prehod v golo bit […], dejanje, ki se zaradi nuje biti zoperstavi celotnemu pošastnemu stroju, v katerem živimo.«

J. Č., Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.