Komi de ravnica bejla = Komu bo ravnica bela

Recenzija Bukla

Pesmi Ferija Lainščka lebdijo v meglicah nad Muro, valovijo s klasjem, poletijo z divjimi gosmi, brnijo v molu, polzijo z jesenskim dežjem na šipah, se dvignejo s črnimi vranami. Nosijo pečat pokrajine. Reka, mrtvice, ptice, trave, vrbe, polja, visoko nebo, oblaki, razbite violine, vse poje o ljubezni in smrti, minljivosti in brezčasnosti. Verzi uvodne pesmi Gda je mati prejk ravnice šla, čüla se je takša muzika / tou so rojenice meni soudile pojasnijo usodno zavezanost. Refleksije so prelite v dvakrat petnajst pesmi, ki stojijo v parih druga ob drugi, prva v Lainščkovi domači, blago valujoči knjižni prekmurščini, širni kot ravnica, druga v strožje počesani knjižni slovenščini. Užitek ju je hkrati zaobjeti obe, drseti z ene na drugo, primerjati njuno zvočnost, se čuditi, ko se vsebina razmakne, misel, ritem in rima pa sklenejo dlani. Prekmurščina je dvignjena visoko nad narečno posebnost, da se zdi različica pesmi v knjižni slovenščini kot njena prav tako lepa, a bolj bleda dvojčica. Obe pa uokvirjajo črno-bele fotografije prekmurske pokrajine, neba in zemlje, posajane med rimami kot pesmi v vizualnih podobah. Vse fotografije, razen pesnikovega portreta (Denis Cizar), je ustvaril pesnik sam. Branje za sladokusce!

Maja Črepinšek, Bukla 153

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.