Mali užitki

Založnik o knjigi

To ni običajna pesniška zbirka. Vsi, ki pričakujete neskončno nizanje nerazumljivih metafor, ki so žal nekakšna stalnica sodobne slovenske poezije, si lahko to mirno izbijete iz glave. Kdor pozna Jako Tomca, ve, da skozi življenje koraka v svojem ritmu in se pri tem nikakor ne pusti motiti. Stvari jemlje sproščeno, impulzivno, dostikrat preveč na lahko in v približno istem vrstnem redu, kot mu jih na pot postavlja življenje, zato bi bilo od njegovih pesmi nespametno pričakovati kaj drugega. Kljub temu, da so si med seboj zelo različne, tako po formi kot po vsebini, pa jih vseeno druži skupna, tako rekoč večna tematika. Ljubezen. Medtem, ko se objekti poželenja menjavajo s svetlobno hitrostjo in je vsem obratom kar težko slediti, avtorja vseskozi poganja od višav do globin pa spet nazaj. Dilem, o čem pesmi govorijo, ne bi smelo biti, jezik je namreč jasen, preprost in igriv, odvisno pač od razpoloženja. Čeprav bi težko trdili, da gre za nadaljevanje kakšnega pesniškega izročila, se da v barskih scenah začutiti Menarta, v tistih igrivih (lahko bi uporabili tudi kakšen močnejši pridevnik) pa apokrifnega Prešerna. Druga stalnica pesniške zbirke, ki se ji protagonist na noben način ne želi odpovedati, pa so mali življenjski užitki. Jutranja kava s cigareto, dober komad na radiu, duhovit SMS, nasmešek na ulici, … Dobrodošli na vrtiljak stihov v štiriintridesetih delih in petih razpoloženjskih sklopih. Vsak bo našel kakšnega zase. Naj postanejo vaši mali užitki.

Boris Upelj