Naj bo poleti

Recenzija Bukla

Na videz nenavadna pesničina odločitev za formo haikujev je takšna samo na prvi pogled. Ne gre le za to, da se jim je v zadnjem času posvetila že večkrat, temveč tudi za to, da zasedejo logično mesto v opusu, ki ga zaznamuje spogledovanje z (lokalnimi) pesniškimi tradicijami. Kje se tokrat skriva Svetlanin podpis? Gotovo v jeziku, ki ga lahko označimo kot zanjo značilnega, še bolj pa v ostrih, radikalnih zasukih, ki jih ponujajo tretji verzi vsakega haikuja. Ti pred nami upesnjujejo cinizem življenja, trenutnega družbenega stanja in tu pa tam celo povsem konkretnih dogodkov (denimo tovarna Magna), ki jih lahko spremljamo v medijih. Svetlani Makarovič uspe slediti klasičnim zapovedim forme in jim dodati svojo noto. Pesmim tako ne gre očitati pretirane splošnosti, zmoti pa lahko občutek, da je kaka od njih bila v pesničinem opusu že ubesedena ali da se je drži nekoliko konservativna patina.

Aljaž Krivec, Bukla 142

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.