Neizrečenke
Katarina Tominec
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka | Sončnica, vsa nora od svetlobe |
| Leto izdaje | 2018 |
| ISBN | 978-961-7016-56-7 |
| Leto izdaje izvirnika | 2018 |
| Spremna beseda | Zoran Pevec |
mehka vezava
23,5 x 14,5 cm
160 g
104 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Pesniška zbirka Katarine Tominec Neizrečenke se naslovno nanaša na »neizrekljivo-izrekljivo«, čemur bi lahko dejali značilno pesniško. V poeziji gre za to, da poizkuša upovedati tisto, česar z navadnimi besedami ne znamo, kar ostaja v nas na neki način zamolčano. Poezija človeštvu pripoveduje tudi o neznanem in nerazumljivem, to pa je že izhodiščno skoraj neizrekljivo. Ob tem pa Neizrečenke prinašajo tudi razmišljanje o zatrtem, tesnobno utišanem in o tem, kar ostaja pojavnemu svetu zastrto in prikrito. Pesmi so razdeljene na več sklopov, za katere ugotavljamo minimalističen kratki verz, in to je v obdobju, ko v slovenskem pesniškem prostoru prevladujejo dolgi pripovedni pasusi, zagotovo posebnost. Subtilna lirika je obenem neposredno kritična do sebe in do drugega, prehaja iz intimističnih nastavkov v občasni solipsizem in skrivnostno posrednost, svojevrsten pečat pa ji dajejo izrazi iz sveta glasbe, kar pravzaprav ni čudno, saj vemo, da je avtorica tudi pianistka.
- iz spremne besede Zorana Pevca
Recenzija Bukla
Pesniški prvenec že z naslovom sporoča, da se avtorica namerava gibati po poljih, ki jih je bodisi težko ubesediti bodisi se v njih skriva nekaj travmatičnega. Osnovne koordinate pesniške zbirke temu bržkone tudi pritičejo. Nekakšna stalnica knjige v sedmih razdelkih je naslavljanje druge osebe v (ljubezenskem) razmerju, v središču katerega je tudi erotična dimenzija. A ta odnos preči nekakšna rana (čeprav narava samega odnosa ni povsem enoznačna), ki se pogosto pripenja na pojma kot sta »umor« ali »smrt«. Vendar slednja nista vezana zgolj na odnos, temveč se zdi, da preideta v splošnejši modus, zaradi česar idejni svet pesniške zbirke nenehno biva na nekakšni meji med obstojem in neobstojem ali bolje: nenehno trka ob to mejo. Po slogovni plati gre za izrazito ekonomično poezijo jasnega jezika, ki se skuša izmikati pripovednim elementom, namesto tega ponuja slike, obrate in teži po pomenski napetosti, ki se napaja iz zasedanja radikalnih pozicij v odnosu do sveta in odnosu do druge osebe. Pesniška zbirka, katere imaginarij se najpogosteje obrača k poetiki telesa (pa tudi narave in občasno mesta), tako premore ostrino in svežino.
Aljaž Krivec, Bukla 149
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
