Odrezani od neba

Recenzija Bukla

Vsestranski ustvarjalec Esad Babačić, ki je za svojo poezijo v preteklosti prejel že precej imenitnih nagrad, tudi v svoji najnovejši zbirki ostaja zvest svojemu značilnemu slogu. Morda še bolj kot v preteklosti lahko v njegovih novih pesniških stvaritvah začutimo precejšen val melanholije, na trenutke tudi bivanjske resigniranosti. Kot pogost motiv se pojavlja dež, pa ne toliko v obliki očiščujočega in odrešujočega spiranja vsega prašnega, starega in odvečnega, kot bolj v simbolni podobi za težkost, mračnost, ujetost in celo brezup. Drugi motivi, ki jih Babačić tokrat vplete v svoje pesmi, nakazujejo med drugim tudi (osebno) obračunavanje s preteklostjo. V pesmi Muzej tako proti koncu zapiše: »Zakaj si ne priznaš, / da ne moreš priznati, / da si zgrešil trenutek, / ko so se breze / sklanjale zate.« Kljub precejšnji melanholičnosti, ki jo pesnik poudarja s skrbno izbranimi besedami, sploh ne gosto posutimi po zbirki, zato pa toliko bolj sporočilnimi, je nekje zadaj, za vso strtostjo in dežnimi kapljami, vendarle čutiti tudi upanje in svetlost, kot ju najdemo denimo v pesnitvi Prvi september, kjer na koncu takole zapiše: »V mojem listju/ ni kamenja. / So samo srečni / konci zemlje. / Rad imam sonce, ki ničesar ne spremeni.« Babačićeva najnovejša poezija je tehnično dognana in izbrušena, takšna, da bralca nežno preplete s klobčičem čustev, obenem pa zna v njem obuditi tudi marsikaj potisnjenega v pozabo, vse tisto, zaradi česar smo »odrezani od neba«.

Vesna Sivec Poljanšek, Bukla 143

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.