Oko očesu vrana

Recenzija Bukla

Zrela, osrediščena in zaokrožena poezija tenko prisluhne vsemu, kar biva in ne biva, čeprav šum sveta preglaša posamezne zvoke. Iz bele snovi praznine vesolja / beline praznega računalniškega ekrana / lušči verze, ki se ne ozirajo na uveljavljene koncepte. Prinaša živo žareče oglje, da na ognjišču zaneti živ ogenj in osvetli potovanje po dolgih hodnikih na konec noči. Osvobaja vozlaste, nemirne in zapletene misli. Zdaj obstane na obali samotnega jezera, opazujoč kojota, ki že čez hip izgineta v gozd, nato zvije enega še hripavemu glasu, ki jo zaprosi iz teme, zatem z odporom preseda iz avtomobila v avto, ki jo vozi mimo slamov. Pulzirajoča poezija gradi močna nasprotja. Verzi so zdaj meditativni, intimni, nato ozaveščeni, vpeti v družbena trenja, vedno pa ustvarjeni z zavestjo, da so zgolj zvočno valovanje, ki se mora nekje srečati s svetlobo, da se dotaknejo bralca.

Maja Črepinšek, Bukla 153

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.