Pesmi in pisma

Založnik o knjigi

Giacomo Leopardi, pesnik bolesti in hrepenenja, noči in samote, ljubezni in smrti, blesteč pojav na obzorju italijanskega slovstva v prvi polovici 19. stoletja.

Samota je bila mati njegovih globokih misli, v samoti je premišljeval o sebi v odnosu do narave, o ljudeh, ki so del vsemirja, in o vsemirju samem. To so bili glavni motivi njegove lirike, ki je v svojem logičnem pomenu pesimizem in v svojem bistvu otožnost. Pesimizem je posledica vprašanj in ugank, s katerimi se je ukvarjal, otožnost pa je dih tiste samote, ki je obdajala pojočega poeta. Pesnik samotar je postavil svoj lastni jaz na sredino svojega dela – v silni želji (v svojih delih) darovati samega sebe; ne nazadnje se je poslužil lastne bolečine, lastnega obupa, da je z mojstrsko roko izoblikoval trajno podobo človeškega trpljenja.

V knjigi je zbrana najbolj znana poezija, ki jo je véliki literat napisal med letoma 1819 in 1836, dopolnjuje pa jo izbor pisem pesnikovemu očetu, Leopardijevim književnim prijateljem in ženskam, ki so zaznamovale njegovo življenje.