Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Pojavi

Maja Vidmar
Pojavi
19,00 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Založba LUD Literatura
Zbirka Prišleki
Leto izdaje 2020
ISBN 978-961-7017-61-8
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.

Tehnične lastnosti
trda vezava
93 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Pesmi Maje Vidmar v zbirki Pojavi so mogoče videti krhke in nežne, a so v resnici strašne. Zaznamuje jih občutek nedorečenosti, skrhanosti, pravzaprav groze, da bi prestopile mejo in se dotaknile neke strašne resnice. Toda ta resnica je bržkone edina, zato se pojavlja kot zla slutnja, kot premoč nečesa nedojemljivega, nevidno preslikana na okolico. Zato govorka, kot pravi, noče niti gledati niti mižati, saj v resnici ve, da je lepoto že zdavnaj zamenjala bolečina, ki se ji je nemogoče – in tudi neodgovorno – izogniti.

Recenzija Bukla

Močne, iskrene pesmi, izčiščene vot­losti, slepil in nepotrebnih besed, brez bremena vsiljenih tem in brez tistega, kar naj bi čutili, odpirajo pogled naravnost v srce, močno in krhko obenem. Čudno lepa, samolastna poezija govori o vsem. Z besedami preganja slutnjo neznane nesreče, izmenjuje svetlobo s sivim hladom, pogumno pripoveduje o bolečini, lastni in tisti, ki jo povzroča prevzemanje bolečine sobitij, o tem, kako težko je obdržati srečo, o dneh, ko si privoščiš, da ne počneš nič, o postavljanju jajca na konico, o pogovorih, ki prekrivajo in razkrivajo pomembno, o spominih in o pomenljivo mimobežnem, ki se vidi skozi okno. Pripoveduje o vsem, kar je lepo in vredno, pa tudi o tistem, česar noče gledati, a vidi jasneje kot ti, ki gledajo. Je krik duše, ki vidi, kar bi morali videti vsi. Nalije čistega vina: v nebo vpijoča poezija ni povezana z nebom, ampak s človekom. V drugem delu zbirke, v ciklusu Otrok, se tesnobnosti stopnjujejo. Otrok, ki je nekoč lovil mavrice, kakršne riše na stene kristalni lestenec, je ujet v lik sirote Jerice. V sebi je nehal klicati mamo, golo telo, privezano na posteljo, je znotraj mrtvo, nezmožen je obdržati veselje in ljudi, ki ga ljubijo. So trenutki, ko tudi otrok ne zmore več. Ciklus priklicuje otroštvo v sedanjost, da bi ga kot z zaklinjanjem odrešil glas odrasle pesnice. To so pesmi, ki te močno stisnejo pri srcu in ki jih močno stisneš na srce. Pa čeprav boli.

Maja Črepinšek, Bukla 155

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...