Pojavi

Recenzija Bukla

Močne, iskrene pesmi, izčiščene vot­losti, slepil in nepotrebnih besed, brez bremena vsiljenih tem in brez tistega, kar naj bi čutili, odpirajo pogled naravnost v srce, močno in krhko obenem. Čudno lepa, samolastna poezija govori o vsem. Z besedami preganja slutnjo neznane nesreče, izmenjuje svetlobo s sivim hladom, pogumno pripoveduje o bolečini, lastni in tisti, ki jo povzroča prevzemanje bolečine sobitij, o tem, kako težko je obdržati srečo, o dneh, ko si privoščiš, da ne počneš nič, o postavljanju jajca na konico, o pogovorih, ki prekrivajo in razkrivajo pomembno, o spominih in o pomenljivo mimobežnem, ki se vidi skozi okno. Pripoveduje o vsem, kar je lepo in vredno, pa tudi o tistem, česar noče gledati, a vidi jasneje kot ti, ki gledajo. Je krik duše, ki vidi, kar bi morali videti vsi. Nalije čistega vina: v nebo vpijoča poezija ni povezana z nebom, ampak s človekom. V drugem delu zbirke, v ciklusu Otrok, se tesnobnosti stopnjujejo. Otrok, ki je nekoč lovil mavrice, kakršne riše na stene kristalni lestenec, je ujet v lik sirote Jerice. V sebi je nehal klicati mamo, golo telo, privezano na posteljo, je znotraj mrtvo, nezmožen je obdržati veselje in ljudi, ki ga ljubijo. So trenutki, ko tudi otrok ne zmore več. Ciklus priklicuje otroštvo v sedanjost, da bi ga kot z zaklinjanjem odrešil glas odrasle pesnice. To so pesmi, ki te močno stisnejo pri srcu in ki jih močno stisneš na srce. Pa čeprav boli.

Maja Črepinšek, Bukla 155

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.