Pudak in Rosenmind

Recenzija Bukla

V opusu Jurija Hudolina najdemo zad­nja leta nekaj več romanov kot pesniš­kih zbirk, te pa so intenzivneje nastajale v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tudi Pudak in Rosenmind sta, kot marsikatera zbirka pred njo (recimo zadnja, delno angažirana, delno eksistencialna, delno geografsko obarvana Prištinski dnevnik), zaključen eksperiment, pesniško minivesolje in minimetafora, presenetljiv odvod od znanega. V srži tega dela je odstop od lastnega imena in prevzetje literarnega dvojnega, celo trojnega alter ega (Pudak, Rosenmind in Pudak Rosenmind), ki Hudolinu omogoča vstop v besedo, golo in osvobojeno pričakovanj. V snovi išče modrost, četudi nebanalno in posvetno, in besedno igro, četudi naphano z aktualno družbeno ter eksistencialno ironijo podrejanja in nadrejanja, kupovanja in prodajanja, ujetosti v oblast – na obeh straneh. »Jaz sem g. Pudak in g. Rosenmind, dvojni odvisnik od skrajnosti.«

Žiga Valetič, Bukla 147

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.