Ristanc čez pločnik

Recenzija Bukla

Haikuji so kot trenutek postanka med dvema srčnima utripoma, ko svet za drobec časa zastane v večnosti in se odpre vpogled v tisto, kar je nedoumljivo, kar je onkraj. Samo Kreutz pozornost bralca usmeri na vsakdanje prizore urbanega življenja, na ristanc, ki je narisan čez pločnik, na drevo ob vrtcu, na meglo med bloki. Nato prizor hipno izostri. Čez ristanc na pločniku se prepletajo sence odraslih, proti vrhu drevesa ob vrtcu plezajo glasovi otrok. Sledi trenutek, ko bralec z notranjim očesom ugleda vizualno podobo, večjo od tiste, ki so jo povedale pesnikove besede; ko zasliši glasbo, slišno zgolj notranjemu ušesu. Tej glasbi tišine se je pesnik poklonil, ko je sklope svojih ­haikujev poimenoval z glasbenimi oznakami.

Maja Črepinšek, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.