Roko razje

Založnik o knjigi

Kar v ‘Roko razje’ deluje kot fragmentirana, prav natrgana skladnja, je moč razumeti kot neko zelo
točno mišljenje. Govor »gomazečega« subjekta. Njen poskus dialoga z nečloveškimi bitji. Zaganjanje
ob možnosti govora z njimi in o njih. In od napora nad temi poskusi nenehno lovljenje sape. Lovljenje
sape kot ritem. Tukaj ni tarnanja nad nemožnostjo takega podviga, le neka skrajna nujnost narediti ga
za možnega. Če je zaradi narave medija način tega težaškega dela pač jezikoven, pa ta jezik ni zajet v
običajni metafori glasu. Ta jezik dela z rokami, ki derejo, kopljejo, ruvajo, izkoreninjajo, izbezajo,
prinesejo, polagajo, jemljejo, ulovijo, tolčejo, zavijajo, zagrebejo, grebejo, dolbejo, se dotikajo,
kopljejo, porivajo, držijo, varujejo, tudi sesajo, zlagajo, prelagajo, božajo in nenazadnje bolijo od
vsega tega rokovanja. Zdi se, da edino počivajo nikoli ne. Tukaj morebiti ne gre toliko za vprašanje,
katere roke so to, temveč prej, kaj je tisto, po čemer ves čas segajo. Odgovor bi lahko bil dobesedno
na dlani, v pesti in prstih (in prsti), v nekakšnem zaklinjanju ročnosti same: »tam kjer roke.« Bodisi v
strastnem lezbičnem razmerju, v ravnanju z živalmi in rastjem, v sadjarskem postajanju gruda, ali v
branjevskem odnosu s starši in smrtjo: v svojem furioznem zemeljskem prvencu je Liponik »jezik in
roka in vsa«. – Uroš Prah