Samospevi meduzinih kač

Recenzija Bukla

Po Drevoredu (2010), Špilungi (2015) in Metamorfozah (2017) je Vid Sagadin Žigon, prevajalec, lektor in »Don Kihot slovenske literarne scene«, kot so ga tudi označili, napisal četrto pesniško zbirko Samospeve meduzinih kač, v katerih najdemo šestnajst izrazito zrelih pesniških pripovedi, šestnajst čustveno-miselnih tokov, ki jih razganja tako od surovosti kot od jezikovne vzvišenosti ter od človeškosti, ki se ne boji sama sebe, četudi trepeta v strahu pred nerazumljenim. Jezik pada v vsakdanjo robustno govorico skoraj v Diogenovem slogu, a ga dolgi stavki spet hitro pretočijo nazaj v strugo divjih čustvenih asociacij, vešče ubesedenih, osebnih in obenem arhetipskih, arhetipskih in v daljavi družbenih. Skupno jim je predvsem to, da zadenejo, so med branjem občutene in kot take brez cene. Globoko v intimnost zaseka, ko govori o bratskem odnosu (Das Ist Aber Kein Abel) o ženski (nekajkrat) ali o samem sebi: »Samoten jezdec sem že od / nekdaj, ne pripadam nikomur, / še sebi ne, kaj šele kakšni grupi, / ne zalezujem nikogar, še sebe ne, / …« Presežno se v knjigi ponuja tudi skozi črno-belo abstraktnost likovne opreme Kaje Brezočnik.

Žiga Valetič, Bukla 143

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.