Svetloba, v labirintu

Recenzija Bukla

Medvedova poezija je pravzaprav »[g]ibljiva ovratnica kože«, kot beremo v prvi pesmi izbora iz zbirke Ogenj, ogenj pada! (1974). Pesnik Andrej Medved velja za samohodca, ki se počasi (glede na mnoge izključitve iz epohalnih cvetoberov), a vztrajno vzpenja na slovenski Parnas. Kljub literarnim »modam« je ostal zvest svoji izvorni, (ob)robni poetiki – eruptivni sili in silni moči besed. Z doslednim vračanjem k štirim izvornim heraklitskim elementom (ogenj-zrak-voda-zemlja) in skozi najbolj čutne sprejemnike v človeškem telesu (kožo, celice in žleze) v »jeziku vračev« kliče »prisotnost-in-odsotnost«. Tako se sicer formalno kratke pesmi v zaklinjevalnem tonu izlivajo v eno samo pesnitev na rob molka ali bolje: na rob neizrekljivega, mističnega izkustva. Morda je manjšo resonanco v ­slovenski javnosti avtorjeva poezija dosegla prav zaradi izvorne hermetičnosti, nastale iz zavedanja, da je jezik poezije avtonomen ­organizem, ki se ne podreja sporazumevalni funkciji. Kljub temu da pesnik »[z]apre oči v čarobne statve […]; v dokončni, izmerljivi čas«, svetlikanje »v rešitve ­razvozlanega jezika« o(b)staja onkraj tega časa. Glede na silen poetični zamah zadnjih let, ko pesniške zbirke kar vrejo na dan, lahko od Andreja Medveda verjetno kaj kmalu pričakujemo nov ­pesniški izliv.

Tanja Petrič

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.