Ta svet ni konec

Recenzija Bukla

Emily Dickinson (1830– 1886) smatrajo za eno največjih ameriških pes nic, ki je največ pisala o (ljubezenskem) hrepenenju in notranji razrvanosti ter udarcih usode, a tudi o preprostih zemeljskih rečeh, od narave naprej. Njena vrednost v zadnjem obdobju še narašča, to pa, kar se tiče prevajanja, velja tudi pri nas. Leta 2016 je tako ob 130. obletnici pesničine smrti izšel prevod izbora njenih pesmi z naslovom Ujeta svoboda. Sedaj pa, skupaj z njenimi najzanimivejšimi pismi, namenjenimi sorodnikom in prijateljem, s katerimi je omogočen tudi globlji vpogled v življenje in razmišljanje velike pesnice, puščavniške »gospe v belem« (to ime je dobila ob tem, ko se je ob žalovanju za razliko od drugih oblačila v belo, ne pa v črno), dobivamo nov izbor pod naslovom Ta svet ni konec, ki ga je prevedla in obsežno spremno besedo napisala Nada Grošelj. Emily Dickinson je praktično vse življenje, razen redkih obiskov in nastopov, preživela v svojem rojstnem kraju, znana pa je postala predvsem po koncu svojega življenja (za živa je objavila manj kot deset pesmi). Ob prebiranju njene poezije hitro postane jasno, zakaj smo jo imeli do sedaj le malo v prevodu, saj gre za težko prevedljive, mestoma zelo kompleksne pesmi, ki pa nagradijo zavzetega bralca. Tisti, ki vas zanima še kaj več o tej skrivnostni pesnici, ki je napisala okoli 1800 pesmi (namesto naslovov imajo kar številke) ter naročila sestri, naj jih po njeni smrti zažge, si lahko pogledajo tudi film Tiha strast iz leta 2016, ki jo portretira od zgodnjih, šolskih let do zrelega obdobja zadržane ter nepriznane pesnice. Ena od bolj misterioznih pesnic svetovne literature.

Samo Rugelj, Bukla 137

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.