The twilight zone of darkness

Recenzija Bukla

The twilight zone of darkness; Harmid ali o vzgoji in ljubezni; Talesova luna

Trojica pesniških zbirk, izdana v istem času (morda lahko zaporedje razberemo iz številk na črtni kodi), v okviru logike pesnikovega opusa od nas pravzaprav niti ne zahteva, da bi jo morali nujno brati kot »tri ločene knjige«, in obenem niti, da bi jo morali brati kot »enoten skupek treh knjig«, saj se še najbolj zdi, da gre v resnici za majhen delček pesniške kontinuitete, ki jo je Medved zakoličil že sredi 60-ih let prejšnjega stoletja in jo nadaljuje vse do danes, v zadnjih letih pa morda prav vanjo poseže še nekoliko pogosteje. Po eni strani gre za estetsko in idejno kontinuiteto, zaznamovano z radikalno zavezanostjo jeziku, ki obenem pomeni nenehno preizkušanje njegovih mej in spogledovanje s hermetičnostjo, po drugi pa tudi za povsem oblikovne razsežnosti Medvedove poezije: atipično preigravanje zunanjega ritma, pogosta uporaba tropičja, pogosta raba tercin s srednjo poravnavo, ki nas peljejo od najkrajšega do najdaljšega verza. Vizualna plat je v konkretnih knjigah podkrepljena z občasno rabo večje pisave, odebeljenim tiskom in nekakšnimi »listi za premor«, ki vsaki zbirki pripišejo tudi lastno barvo. Pri pesniku vse prehaja, vse je nekako »naphano« in legitimno je govoriti tako o vsakem verzu posebej kot o vsaki kitici, pesmi, zbirki posebej kakor tudi o opusu kot celoti, saj (kot v eni od treh spremnih besed ugotavlja Miklavž Komelj) je lirski subjekt kot nekakšen poročevalec z dolgega potovanja, lahko bi dodali celo, da gre za potovanje znotraj nekakšne pesniške zamaknjenosti. Kljub temu je mogoče vsaj v grobem zaznati, da se Harmid, uveden s Platonovim Harmidom, nekoliko bolj posveča pripovedovalski razsežnosti poezije in pogosteje ponavlja določene motive (predvsem srn), omogoča določeno mero sledljivosti in zgodbenosti, medtem ko denimo Talesova luna poseže na polje erotike (kot ugotavlja tudi pisec njene spremne besede Peter Semolič) in prikaže manjšo mero »mobilnosti«, bolj je obrnjena k refleksiji, upesnjevanju ljubezenske tematike. The twilight zone of darkness (najkrajša od trojice) je bržkone (kot ugotavlja tudi avtorica njene spremne besede Jelka Kernev Štrajn) najbolj enigmatična, v njej bi lahko iskali celo nekaj zaumnega, zanimivo pa jo zaokroži svojevrstna psihoanalitična refleksija (z močnim opiranjem na Lacana), ujeta med esejistiko, poezijo in prozo. Tudi tu torej Medved ostaja pesnik, ki je »globoko v jeziku« in ki mu uspe ujeti val, da poezija res začne govoriti kot zgolj in samo poezija, z lastno logiko, brez kakšnega zunanjega ključa, ki naj bi usodno zaznamoval naše branje. A to ne pomeni, da se v knjigah ne zrcali določeno referenčno polje. Čeprav je Medved (to si upam trditi) do neke mere slovenski pesniški samohodec, pa (tudi tokrat) ne umanjka določena mera izhajanja (gre za navdih?) iz filozofije, pri čemer prednjačita starogrška misel in francoska filozofija dvajsetega stoletja, posebej reference strukturalizma in poststrukturalizma. In konec koncev je tudi vseeno, kako bi (vrednostno) ocenjevali »pojav« tega troknjižja. Vse namreč spada v večjo celoto, ki jo je mogoče razbirati kot nekakšen širši pesniški projekt, ki absolutno presega vsak posamezen naslov.

Aljaž Krivec, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.