Tirso
Miriam Drev
| Založba | Književno društvo Hiša poezije |
| Zbirka | Poetikonove lire |
| Leto izdaje | 2017 |
| ISBN | 978-961-7016-17-8 |
| Leto izdaje izvirnika | 2017 |
| Spremna beseda | Zoran Pevec |
| Urejanje | Ivan Dobnik |
mehka vezava
23,5 x 14,5 cm
200 g
95 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
slovensko leposlovje
O knjigi
Poezija je potovanje, če potovanje odpira prostor imaginacije, spominov, kozmoloških, mitskih in vseh možnih ter neverjetnih bivanjskih svetov. Takšne, različne in mnogotere pred nami razpira nova pesniška zbirka Tirso, pesnice Miriam Drev. Tirso lahko pomeni reko, luko, jadrnico, ladjo … Je podoba za potovanje, psevdonim pisca, simbol blaginje, plodnosti in hedonizma. Lahko je Dionizova palica ali pa predstavlja primarno zanesenost. Na neki način vse to, a tudi drugo, najdemo v tem konkretnem, pesniškem Tirsu."Pesniški jaz Miriam Drev ljubi premike in postanke v življenju, zaznava težo poti in se z različnimi dogodki srečuje tudi naključno. Dojema se kot samozavesten subjekt in kdaj napove izgubljanje samega sebe v svetu avtomatizirane informacijske družbe. Toda dokončno se nikoli ne izgubi, ne preneha biti, zares eksistirati, pa naj bo še tako hudo ali na videz brezizhodno. Ne briše realnosti, temveč trdno stoji v njej, se »sinhrono« premika skozi življenje, goji v sebi bachelardovske spomine, je v toku spreminjanja, a skladno s sebstvom in jazom, sama s seboj in kdaj tudi z drugim," v spremni besedi zapiše Zoran Pevec.
Recenzija Bukla
Miriam Drev je prevajalka z obsežnim knjižnim opusom, obenem pa tudi literarna ustvarjalka, ki je do sedaj napisala dva romana, izšle pa so ji že štiri pesniške zbirke. Tokrat pred nami razgrne specifično bivanjske, tudi intimistično lirične pesmi, kot je naslovna (po imenu italijanske reke) pa tudi širšo zastavljeno, mestoma družbeno angažirano in natančno opazujočo poezijo. V tisti z naslovom Tako med seboj vzporeja starca in majhnega otroka, saj je treba tako prvemu kot drugemu prinesti žlico k ustom, oba ležita in spita v legi zarodka in na enak način potrebujeta plenico. Eksistenca človeka se torej prezrcali od rojstva do smrti. Pesem Species pa je denimo zastavljena bistveno širše, razmišljajoče in razis kujoče: »Še desetletje posodobljenih komunikacij in bomo samotarji. Sedem milijard zapredkov v neoprenu. Ličinke neke nove divjine. Podobni varanom iz Starega sveta: v beg ob prvem pisku. Kdor je vgrajen brez zadržka, bo mogoče vzdržal. Nekdo, ki ga vidim skoz okno, se upira z nakazanimi karate udarci.« Zoran Pevec v spremni besedi piše, da pes niški jaz Miriam Drev ljubi premike in postanke v življenju, obenem pa zaznavo tudi težo poti. Omenjeni pesmi to tezo več kot potrjujeta: po eni strani gre za samozavesten in občutljivi jaz, ki pa se zaveda last nega izgubljanja v avtomatizirani družbi.
Samo Rugelj, Bukla 141
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
