Zbrana poezija 2

Recenzija Bukla

Drugi zvezek prinaša Yeatsovo poezijo poznega obdobja, natančneje treh zbirk: Divji labodi v Coolu (1919), Michael Robartes in plesalka (1921) ter Stolp (1928). V tem času se je v veliki meri odmaknil od zgodnejšega ustvarjanja, poezijo pa je treba brati ob upoštevanju eseja Vizija (1925), v katerem Yeats, ki se je vse življenje močno zanimal za mistične in okultne filozofije, razvije idejo o človekovem osebnostnem protipolu (nauk o Maski) ter razlaga razvojno dinamiko človekove osebnosti, zgodovine in kulture (nauk o vibah). Ker je prostora malo, naj izpostavim le še eno najpomembnejših pesmi tega obdobja – Drugi prihod (1919), ki »uteleša« vse prej zapisano in hkrati velja za eno izrazno najmočnejših pesmi 20. stoletja. V njej Yeats sledi svojemu razumevanju cikličnega pojmovanja časa – vsakih 2000 let pride do zgodovinskega preobrata. Pesnik napove, da bo ob koncu 2. tisočletja prišlo do prevrednotenja vseh vrednot, razmahnila se bosta nasilje in sebičnost: »... razpada vse; središče ne drži; / nad svet se je sprostila anarhija, / sprostila plima, kalna od krvi; ...«. Če pustimo ob strani dejstvo, da je pesem tudi prispodoba tedanje povojne Evrope, in prek nje premerimo sedanjost, se najbrž lahko močno zamislimo in vprašamo, ali je bil Yeats res vizionar ali je samo človeštvo tako predvidljivo.

Kristina Sluga, Bukla 122

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.