Zemljevôden
Eugène GuillevicNaslov izvirnika | Terraqué |
Leto izdaje izvirnika | 1942 |
Prevod in spremna beseda | Zarja Vršič |
mehka vezava
20 x 20 cm
560 g
336 strani
Tip knjige
poezija
Kategorije
leposlovje > poezija
francosko leposlovje
O knjigi
Terraqué je prva in najbrž najbolj (pri)znana zbirka francoskega pesnika Eugèna Guillevica (1907 – 1997) . Izšla je leta 1942 in bila pozdravljena kot osvežujoča novost v francoski poeziji, kjer sta simbolistična in pozneje nadrealistična vizionarnost in narek podzavesti postajala utrudljiva oziroma kontraproduktivna. Zbirka ima nenavaden naslov. Terraqué je redko uporabljan pridevnik (prvi ga je menda zapisal Voltaire v zvezi z besedo »globe«, krogla), ki je sestavljen iz besed »terra« in »aqua«. Voda in zemlja sta torej elementa, ki idejno gradita svet Guillevicove pesmi, svet elementarnih nasprotij, ki nikoli ne dosežejo popolnega ravnovesja. Prav tako nevsakdanja je bila za tisti čas poezija, združena pod tem naslovom v enajstih ciklih z lapidarnimi naslovi: »Stvari«, »Skale«, »Žerjavica«, »Skupaj« in podobno. Šlo naj bi, kot je ugotavljala sprotna kritika (zbirka je bila kljub vojnemu času lepo sprejeta), še bolj pa poudarjale poznejše analize, za tako imenovano »objektivno poezijo«, v kateri pesnik zaznava in ubeseduje predmete in pojave iz neposredne resničnosti in jih komentira izrazito zadržano, ko jih v kratkih, skopih verzih po svoje organizira in se, spet na zgoščen, zbit način, o njih sprašuje. Stvarnost in zemeljskost sveta, ki ga upesnjuje avtor, se kažeta tudi v senzoričnosti njegove poezije, ki deluje na vseh pet čutil. Pesem, četudi oblika izjavljanja, se v Guillevicovi poeziji vrti okrog neizgovorjenega, okrog nekega prvobitnega molka, ki preveva stvari. Pesnik je svoje delo, ki predstavlja enega od vrhov francoske poezije druge polovice 20. stoletja, podpisoval le s svojim priimkom.
Recenzija Bukla
Guillevicev (1907– 1997) prvenec Zemljevôden, sicer prvi slovenski prevod enega najpomembnejših francoskih pesnikov 20. stoletja, je v času izida leta 1942 pomenil velik odmik od prevladujočega nadrealizma, saj je avtorjev pogled v prvi vrsti usmerjen v zunanji svet – »Če nekoč vidiš, / da se ti nas mehne kamen, / boš komu povedal?« – , pa tudi v povsem vsakdanje predmete, kot so krožniki, skleda, omara, kar imenuje »poezija reči«. V zbirki je sicer najti tudi nekaj ljubezenskih, družbenokritičnih in političnih (bil je vnet komunist) pesmi, vendar so v izraziti manjšini. Prav tako so že v prvencu prisotne vse temeljne značilnosti avtorjeve poetike: lapidaren in nemetaforičen jezik, stalne pesniške podobe (menhirji, morje, ptič, bik itd.), motiv strahu pred smrtjo. Pesnik je za Guillevica le še molčeči opazovalec, ki se mu bistvo sveta (živega in neživega) ne razkrije več.
Kristina Sluga, Bukla 140
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.