Zoprna lirika

Recenzija Bukla

»Morda si domišljamo, da so pesmi nekaj skrivnostnega in da jih ne moremo zaštekati brez pomoči specialistov«
Najslabše, kar se lahko zgodi pri uri slovenščine, je vzbujen odpor do branja poezije, do besed in celo do svobodnega čaranja z njimi ali razmišljujočega odzivanja. A se dogaja. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi šestnajstletni Ani zaradi slabe ocene pri interpretativnem eseju o pesmi Srečka Kosovela. In »Kdo bi si mislil, da imata nilski konj in klavir kaj skupnega in da je lubenico mogoče primerjati z Budo. To mora najprej nekdo pogruntati!« beremo pod verzi pesnika Charlesa Simica. »Poučno-zabavni« priročnik o zgodovini ter možnostih pesnjenja, prevajanju in še marsičem lahko prepreči resne posledice zoprnih ali napačnih razlag o poeziji. Nagovarja pa tudi k pisanju. Prevod, ki mu je treba dopisati soavtorstvo Emice Antončič (posamezne pesmi in odlomke je prevedla Urška P. Černe), je odlično prirejen za slovenski kulturni prostor, od koder bralko in bralca s poezijo popelje po svetu, skozi čas, stvarnost in domišljijo. V bran poeziji in njenim neomejenim razsežnostim si v priročniku sledijo poglavja PRVA POMOČ, PLESNA URA, MAMA / PIŽAMA, ATA / COPATA, GRADBIŠČE, PROSTI SLOG, UMETNINE, NE ŠTEKAM, NAREDI SAM. Obvezno branje tudi za profesorice in profesorje slovenščine, starše in sploh vse poezijomrzneže.

Simona Kopinšek, Bukla 114

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.