Brez voznega reda

Založnik o knjigi

Knjiga govori o štirih letih potovanj s kombijem po Evropi: 90.000 kilometrov, 350 noči, 38 držav. Vendar to ni turistični vodič ali avtodomarski priročnik, temveč potopis o zakonskemu paru, avanturistih, ki sta desetletja svetovnih potovanj z motorjem in šotorom zamenjala z relativnim udobjem malega avtodoma. A še vedno najraje spita v odmaknjenih krajih in iščeta stranske poti ter Evropo brez gneče in razprodanosti turističnih destinacij. Knjiga s 480 fotografijami je prijazno branje, lahko pa tudi bogat vir idej in informacij, kam naslednjič na potovanje ali drugačen dopust. 

INTERVJU REVIJA BUKLA

Avtorja o knjigi:

Z Romano sva (bila) motorista in v desetletjih svetovnih potovanj naju Evropa ni zanimala; brez veze, tam je kot doma, sva rekla. Mogoče, ko bova stara …

Saj ne vem, če so ta “stara” leta že prišla, je pa vmes prišel kovid. Zaprle so se meje in zaprl se je svet, zagotovo za dolga potovanja z motorjem. Takrat sva se spomnila: hej, kaj pa Evropa? In kaj, če bi tokrat poskusila drugače, s kombijem, ki bo najina potujoča hiška?

Nisva veliko pričakovala; pač, da se zamotiva! A sva v štirih letih in 90.000 kilometrih na poti vse bolj ugotavljala, da živiva (živimo!) v najlepšem predelu sveta. Ne le v enem najbolj bogatih in najbolj urejenih – najlepših! Iskala sva stranske poti in Evropa je vse bolj postajala prijazna stara gospa, ki naju je vabila v naročja svojih lepot. Razvajala z razgledi in z doživljanjem popolne svobode. Razvajala tudi z ljudmi, ki sva jih srečevala in so z nama delili svoja življenja in zgodbe.

Vsaj del(ček) tega sva, upava, uspela ujeti tudi v knjigi BREZ VOZNEGA REDA. Zvone je tokrat prispeval fotografije, piše pa Romana, ki je z desetletji novinarskih in uredniških izkušenj poskrbela, da knjigo lahko berete tudi kot šopek popotnih idej in zanesljivih informacij. BREZ VOZNEGA REDA je  potopis o zanimivih krajih, dogodkih in ljudeh. Istočasno pa je tudi osebna zgodba o dveh popotnikih, ki že več kot štiri desetletja skupaj odkrivata svet in ga delita z vami.

Še vedno znava občutiti sveže navdušenje in še vedno si lahko zatrdiva: da znava potovati! Znava živeti skupaj in na polno, v le nekaj kvadratnih metrih potujoče bajtice. In znava na koncu z občutkom zadovoljne utrujenosti zavzdihniti: uf, lepo je bilo. Kaj lepo – krasno in odlično je bilo!

Vesela bova, če sva uspela del tega prenesti tudi v 26 poglavij na straneh te knjige. In vas torej vabiva – GREMO SKUPAJ NA POT?