Stranpoti do Santianga

Recenzija Bukla

Z zamudo, ki je naredila pričakovanje še slajše, smo dobili prvo, kar obsežno potopisno knjigo enega najvidnejših evropskih piscev, Nizozemca Ceesa Nootebooma. Pri nas ga poznamo po izvrstnih romanih, japonsko konotiranih Ritualih in svetovljansko usmerjeni Naslednji zgodbi, nedavno pa smo dobili še esejistično knjigo razmišljanj o Evropi in Evropejcih Ugrabitev Evrope. (Za vse tri prevode so poskrbeli pri Cankarjevi založbi). Nooteboom je kot svobodni pisatelj veliko potoval in dolgo pisal potopise za vodilne evropske časopise, edina prava ljubezen pa je po njegovih besedah Španija, ki ji je posvečena tudi ta knjiga. Avtor, sodobni nomad, v njej mojstrsko, tako s posluhom za jezik, kot za sprevračanje za druge neopaznih popotniških detajlov v globoke, presenetljive in fascinantne eksistencialne ugotovitve, piše o njenem duhu in duši, o stoletjih njene zgodovine, literature in arhitekture (knjiga ima številne fotografije in reprodukcije), torej o tem, kar ostaja, medtem ko ženske in prijatelji izginjajo. Vrhunsko literarno potopisje, ki ga v tej zbirki prekaša kvečjemu nenadkriljivi Poljak Kapusciński (Ebenovina, Cesar), je več kot pravo čtivo za razmišljajoče popotnike, ki jim potovanja niso zgolj odkrivanje novih krajev, temveč v drobnih prigodah uzirajo svojo bit.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.