trda vezava
21,5 x 14,5 cm
330 g
182 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje
leposlovje > leposlovni roman
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
»Novo jutro se je počasi približevalo, v deželi jeseni in zime je bilo to jutro prijetno hladno, v deželi pomladi in poletja je bilo to jutro prijetno hladno, kako se narava v zgodnjih jutrih umiri, kako pazljivo nastaja dan, sem razmišljal jaz drugi sin, in kako se narava upočasni, kako se občutki drugače izostrijo, ko se luna odmakne soncu, sem razmišljal jaz prvi sin, posebna tišina nastaja takrat, a tokrat tišine ni bilo, še vedno je bila glasba in prav tisto jutro se je glasba iz dežele večne jeseni in zime in iz dežele večne pomladi in poletja pričela združevati, zlivala se je v eno samo tonsko sozvočje, v prepletenost vseh mogočih tonskih sestavov, raznovrstnih odnosov in najrazličnejših kompozicij, glasba obeh dežel se je združila in postala slišna od enega konca, torej od neprehodnih gora vse tja do nepreglednega gozda […]«
Recenzija Bukla
Tretji avtorjev roman v zadnjih treh letih od prvenca Starec in jaz preko drugega romana Jaz sam že z naslovom signalizira določeno mero kontinuitete med besedili (Barbara Korun v spremni besedi namigne celo na oznako trilogije). In res, pred nami se že s prvo stranjo začne razgrinjati pripoved, ki jo temeljno določajo psihologija nastopajočih, njihova izpovednost, refleksija formativnih dogodkov (ali kar obdobja življenja). Kontinuiteto je zaznati tudi v slogu, saj smo ponovno priča specifičnemu, za Sosiča zdaj že skoraj prepoznavnemu jeziku in načinu ubesedovanja, ki ga zaznamujejo dolge večstavčne povedi, repeticije, natančno ubesedovanje obravnavane snovi in močan pridih poetičnosti. Največji premik je zaznati na ravni žanra. Če sta prva romana dajala močan vtis spominske, (avto)biografske logike besedila (s tem ne namigujem, da gre za dejanske spomine ali biografijo), se v najnovejše delo prikradejo elementi nekakšnega romana o glasbi, srečamo se tudi z razsežnostmi distopije, ki se bolj kot kadarkoli prej mestoma preliva skoraj v poezijo v prozi.
Aljaž Krivec, Bukla 154
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
