Fritz Lang

Recenzija Bukla

Mojstra stripa Zorana Smiljanića (1961) poleg s slovensko kulturno in splošno zgodovino povezanih tem, denimo njegov petdelni opus Meksikajnarji, že nekaj časa privlačijo tudi biografski portreti znamenitih ustvarjalcev. Kot risar in včasih tudi avtor besedil je v zadnjem obdobju že zrisal biografske stripe o pisatelju Ivanu Cankarju, arhitektu Jožetu Plečniku in pesniku Karlu Destovniku - Kajuhu, zdaj pa je kot scenarist in risar upodobil še znamenitega nemškega režiserja Fritza Langa (1890–1976). Zanj so ga pridobili prireditelji filmskega festivala, imenovanega po ljutomerskem advokatu, amaterskem fotografu in snemalcu Karlu Grossmanu, pionirju slovenskega filma. Lang je bil namreč leta 1915 njegov gost, ki je po besedah domačina Tomaža Horvata v Ljutomer prišel kot slikar in kipar, odšel pa kot filmar. Smiljanić se je dela lotil tudi zato, ker ga je Fritz Lang usodno zaznamoval že kot najstnika. Pozneje, kot med drugim pravi, pa ga je navdušil z modernim pristopom, izvirnimi režijskimi rešitvami, hitrimi rezi, osupljivo likovnostjo, izbranim dizajnom, šokantnimi temami, igro svetlobe in teme, v kateri praviloma zmaga tema. Fritz Lang je drzen, provokativen, tudi duhovit režiser, ki je rad rušil tabuje in dosegal tisto, za kar so mu rekli, da ni mogoče ali da ne sme. Skratka, ustvarjalec, ki je naravnost idealen za stripovskega junaka. Marcel Štefančić, jr. je v spremni študiji »Fritz Lang, junak našega časa« poudaril, da je režiser ostal zvest nememu filmu in s tem stripu, kajti nemi filmi so stripi. Nemi filmi so celo bližji stripu kot zvočnemu filmu. Izdajo zaključuje pregled filmov – sestavila ga je Aino Šmid –, ki jih je Lang ustvaril kot scenarist, režiser in igralec. 

Iztok Ilich, Bukla 187–188

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.