Krik ljudstva

Recenzija Bukla

Francoskemu pisatelju in režiserju Jeanu Vautrinu, dobitniku Goncourtove nagrade in drugih uglednih priznanj, se je nekaj let pred smrtjo izpolnila želja, da bi njegov zgodovinski roman Krik ljudstva iz leta 1999 prišel v roke dobremu risarju in zaživel novo življenje, »da bi se velika zgodovina umaknila v korist domačnosti likov«. Ta risar, stripovski mojster Jacques Tardi (poznamo ga že po stripu Vojna v jarkih), je z verigo črno-belih podob dal besedilu, ki ga je sproti prirejal, novo razsežnost in njegovo sporočilo približal današnjemu dojemanju. Leta 2002 je bil na stripovskem festivalu Angoulême za to delo tudi nagrajen. Dogajanje je postavljeno v čas Pariške komune pred poldrugim stoletjem, ko je ljudstvo po porazu cesarske vojske s Prusi, potem ko je pridobilo na svojo stran večji del narodne garde, za dvainsedemdeset dni prevzelo oblast ter mesto branilo pred Nemci in domačimi monarhisti. Nazadnje je bila revolucija, ki je spodbudila velikanske družbene spremembe, na pariških ulicah v krvi zadušena (o tem govori 2. del), nekatere njene zahteve, kot volilna pravica in večje pravice delavcev, pa so vendarle preživele in bile izpolnjene pozneje. Tudi revolucionarna pesem Marseljeza je postala in ostala francoska državna himna.

Iztok Ilich, Bukla 164

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.