Testamenti

Recenzija Bukla

Ko sem se lani poleti potepal po Londonu in seveda zavil tudi v tamkajšnjo največjo knjigarno Waterstones na Picadillyju, je bilo v vhodnem prostoru na veliko napovedanih nekaj knjig, ki so jih knjigarnarji najbolj pričakovali. Ena od njih je bila ­tretji del zgodovinske sage Wolf Hall Hillary Mantel, tokrat z naslovom The Mir­ror and the Light (Ogledalo in luč, za prva dva dela je dobila bookerja), ki izide marca, druga je bila nova knjiga Billa Brysona The Body (Telo, ta je že izšla, dobili pa bomo tudi prevod v slovenščino), tretja so bili seveda Testamenti Margaret Atwood. Malo je knjig, ki tri desetletja po izidu doživijo novo literarno življenje, še pet let kasneje pa dobijo celo svoje nadaljevanje. Deklina zgodba, distopični roman, ki ga je kanadska pisateljica Margaret Atwood vizionarsko napisala že kar daljnega 1985, pa je v zadnjem času pridobil aktualnost (in tudi odmevno televizijsko serijo). Atwoodova se je odločila, da je vse skupaj pravi razlog, da napiše še nadaljevanje. To je izšlo sredi lanskega septembra, si razdelilo tudi prestižno Bookerjevo nagrado, tri mesece kasneje pa v slovenskem prevodu Sovretovega nagrajenca tudi mi lahko spremljamo, kaj se je s totalitaristično Gileadsko republiko, v kateri so plodne ženske dobesedno spolne sužnje, zgodilo v nadaljevanju. Zgodbo nam pripovedujejo trije ženski glasovi; prvega ima teta Lydia, ena od glavnih negativk iz prvega dela, drugega in tretjega pa mladi dekleti, od katerih ena odrašča v Gileadu, druga pa čez mejo v Torontu. Njihove zgodbe, ki se proti koncu tudi staknejo in prinesejo marsikatero presenečenje, napovedujejo skorajšnji konec Gileada. Obvezno za vse navdušence nad Deklino zgodbo!

Samo Rugelj, Bukla 152

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.