Trboveljska knjiga
| Založba | Slovenska matica |
| Zbirka | Mestne knjige |
| Leto izdaje | 2020 |
| ISBN | 978-961-213-324-5 |
| Urejanje | Uroš Zupan |
| Izbor in spremna beseda | Uroš Zupan |
trda vezava
24,5 x 17 cm
275 strani
Tip knjige
zbornik
Kategorije
leposlovje
umetnost
umetnost > slikarstvo in kiparstvo
slovensko leposlovje
Založnik o knjigi
Trboveljska knjiga, ki jo je uredil pesnik, Trboveljčan na začasnem delu v Ljubljani Uroš Zupan, ni kronološki prikaz razvoja sedanje občine Trbovlje od njenih tržnih začetkov do današnjih mestnih razsežnosti. Ni niti zgodovinski dokument, ki bi, kot v svoji Poetiki o zgodovinopisju zapiše filozof Aristotel, povzemal vse to, kar se je v rudarskem revirju v preteklosti dejansko zgodilo. Trboveljska knjiga je namreč veliko več – je z zapiski iz politične zgodovine in vsakdanjega življenja prepleten literarni kolaž o mestu, ki ga je ustvarilo, oblikovalo in zaznamovalo kopanje premoga, je presunljivo otožna in hkrati uporniška zgodba o kraju, prerešetanem s temino rudarskih rovov in prežetem z lučjo upanja, prepojenem s črnino trpkega vsakdana in rdečo revolucionarno mislijo. In je še več – je literarno preiskovanje in spraševanje sedanje generacije umetnikov o duhovni identiteti mesta nekoč, danes in jutri, je pripoved o njegovi izjemni, a pogosto pozabljeni vlogi na kulturnem zemljevidu Slovenije. Z imenitnim Zupanovim izborom literarnih in likovnih del, ki govorijo o »rdečem revirju«, spoznamo Trbovlje kot rojstno hišo slovenske socialne lirike (Mile Klopčič, Tone Seliškar, Ervin Fritz) ali avtoironije sodobnega literarnega stripa (Lucija in Damijan Stepančič), kot dom meščanskega realizma (Mira Mihelič), pripovednega ekspresionizma (Ludvik Mrzel), retrogardizma (Laibach) in sodobne pesniške govorice (Uroš Zupan, Veronika Dintinjana).
Recenzija Bukla
Trbovlje, rdeči revir, rudnik, trda realnost rudarskega življenja, počrnjeni rudarski hausi, ogrobel besednjak, ki je drugim komaj razumljiv, Laibach … so prve asociacije na ta posebni kos domovine, na kraj, zagozden v ozko dolino kot v počrnjeno razpoko zelenila. Pesnik Uroš Zupan, tokrat v dvojni vlogi avtorja in urednika, to skromno sliko poglablja in razširja, da ustvari sočen trboveljski brevir, ki je žmohtno in premišljujoče branje ne le za domačine, temveč tudi za vse nas, ki tam nimamo korenin. Avtor z izjemnim občutkom za harmonično celoto ustvarja bogat kolaž podob, besed, prvoosebnih pričevanj, leposlovnih del, zasebnih pisem, receptov, antropološko-etnoloških besedil, poezije, spominov pričevalcev preteklega časa, zgodovinskih odlomkov, likovnih del …, ki jih je prispevalo enaindvajset avtorjev, tako ali drugače povezanih s Trbovljami. Časovni okvir kosov kolaža ni trdno določen in to je dobro, saj preteklost kraja, bližnja in daljna, močno odseva v njegovi sedanjosti. Tomaž Brejc si tako podaja roko z Ivanom Cankarjem, ta pa z Edo Čufer in Veroniko Dintinjana, Miletom Klopčičem, Srečkom Kosovelom, Laibachom, Miro Mihelič, Tomažem Šalamunom ... Vseh tu ni mogoče našteti, toda po zaslugi izrednega občutka urednika za skladnost celote nihče ni manjši ali manj zanimiv, besedila pa se vežejo drugo z drugim, v osvetljevanju ravno tistih senc prejšnje pripovedi, ki se pokažejo bralcu, manj posvečenem v trboveljsko življenje.
Maja Črepinšek, Bukla 155
© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.
