Trboveljska knjiga

Recenzija Bukla

Trbovlje, rdeči revir, rudnik, trda realnost rudarskega življenja, počrnjeni rudarski hausi, ogrobel besednjak, ki je drugim komaj razum­ljiv, Laibach … so prve asociacije na ta posebni kos domovine, na kraj, zagozden v ozko dolino kot v počrnjeno razpoko zelenila. Pesnik Uroš Zupan, tokrat v dvojni vlogi avtorja in urednika, to skromno sliko poglablja in razširja, da ustvari sočen trboveljski brevir, ki je žmohtno in premišljujoče branje ne le za domačine, temveč tudi za vse nas, ki tam nimamo korenin. Avtor z izjemnim občutkom za harmonično celoto ustvarja bogat kolaž podob, besed, prvoosebnih pričevanj, leposlovnih del, zasebnih pisem, receptov, antropološko-etnoloških besedil, poezije, spominov pričevalcev preteklega časa, zgodovinskih odlomkov, likovnih del …, ki jih je prispevalo enaindvajset avtorjev, tako ali drugače povezanih s Trbovljami. Časovni okvir kosov kolaža ni trdno določen in to je dobro, saj preteklost kraja, bližnja in daljna, močno odseva v njegovi sedanjosti. Tomaž Brejc si tako podaja roko z Ivanom Cankarjem, ta pa z Edo Čufer in Veroniko Dintinjana, Miletom Klopčičem, Srečkom Kosovelom, Laibachom, Miro Mihelič, Tomažem Šalamunom ... Vseh tu ni mogoče našteti, toda po zaslugi izrednega občutka urednika za skladnost celote nihče ni manjši ali manj zanimiv, besedila pa se vežejo drugo z drugim, v osvetljevanju ravno tistih senc prejšnje pripovedi, ki se pokažejo bralcu, manj posvečenem v trboveljsko življenje.

Maja Črepinšek, Bukla 155

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.