Človeško telo

Recenzija Bukla

Novi roman avtorja Samotnosti praštevil, v katerem je raziskoval poti parov, ki se nikoli ne prekrižajo povsem, se tokrat posveti skupini mladih italijanskih fantov in njihovemu odhodu na vojaško misijo v Afganistan. Dozorevanju v neprijaznih pogojih, ki se v teh novodobnih vojnah na občutljivih predelih raztezajo od neznosne svetlobe in vročine podnevi ter stalno grozeče nevarnosti ponoči, zaradi katere ne morejo prižgati nobene svetilke, da ne bi s tem privabili sovražnega ognja, se pridružuje rahljanje vezi z družinami in partnerkami, ki so ob odmaknjenosti vojakov vse bolj postavljene na preizkušnjo. Ko pade noč in z njo skoraj absolutna tišina, je edino, kar lahko vojaki občutijo, delovanje njihovega lastnega telesa, slišijo bitje svojega srca in zvoke drugih organov, podnevi pa jih stalna napetost sili k temu, da pretiravajo v svojih običajnih odzivih, bodisi da skušajo poglobiti svoja trenutna prijateljstva ali pa konflikte. Vse to se še zgosti v trenutku, ko se pred njimi odpre resnična vojaška operacija. Rahločutno izpisani roman, ki je zrasel tudi iz avtentične izkušnje, saj je bil avtor dvakrat v Afganistanu, kjer je pri tamkajšnjih vojakih iz prve roke izvedel za njihova stanja izolacije in hkratne izpostavljenosti veliki nevarnosti, na katero sploh niso pripravljeni.

Samo Rugelj, Bukla 91-92

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.