Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0

Kot konji, ki spijo stoje

Paolo Rumiz
Kot konji, ki spijo stoje

Zaradi različnih vzrokov v Buklini spletni knjigarni te knjige ni možno kupiti.
Za več informacij se obrnite na založbo (v kolofonu levo) ali v kako drugo knjigarno.

Založba Modrijan
Leto izdaje 2016
ISBN 978-961-241-984-4
Naslov izvirnika Come cavalli che dormono in piedi
Prevod Matej Venier
Urejanje Špela Mrvar

Tehnične lastnosti
mehka vezava
22 x 13,5 cm
340 g
240 strani
Tip knjige
roman
Kategorije
leposlovje > zgodovinski roman
leposlovje > potopisi
leposlovje > vojni roman
italijansko leposlovje

Povej naprej

Založnik o knjigi

Avgust 1914. Na rusko (vzhodno) fronto, borit se za Avstro-Ogrsko, za »svojega« cesarja, je krenilo tudi več kot sto tisoč mož iz Julijske krajine in s Tridentinskega. Bojevali so se v Galiciji, v Karpatih in na balkanskih bojiščih, in ko so se preživeli vrnili domov, je bila tam nova država, kraljevina Italija. Petindvajset tisoč se jih ni vrnilo, ležijo na več kot štiristo vojaških pokopališčih, posejanih v Karpatih in Galiciji, ter v neštetih brezimnih grobovih. Izkušnjo preživelih je pod fašizmom prekril sramoten molk, ker so se borili na »napačni strani«, seznami padlih pod zastavo z dvoglavim orlom so se porazgubili ... »Kakšno prihodnost lahko ima družba, ki pozabi na lastno preteklost?« se sto let po začetku prve svetovne vojne v knjigi Kot konji, ki spijo stoje (Come cavalli che dormono in piedi) sprašuje Paolo Rumiz. »Ni se smelo vedeti, da so se tisoči Italijanov častno bojevali za Avstrijo. [...] Najprej so bili preveč italijanski za Nemce, nato pa so postali preveč nemški za Italijane.«Knjiga nosi posvetilo »Dedoma, ki ju nikoli nisem poznal«. Rumiz po sledeh svojih dedov odpotuje z vlakom v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Potovanje v »deželo senc« začne pri velikem pomniku Stotisočem, italijanskim žrtvam bojišča ob Soči in na Krasu v Sredipolju (Redipuglia); prižiga lučice na vojaških pokopališčih v beskidskih gorah; prebija se skozi goščavje, ki prerašča trdnjavski kompleks okoli mesta Przemyśl, kjer se je več kot sto tisoč obkoljenih cesarskih vojakov branilo pred Rusi skoraj pol leta, dokler jim ni zmanjkalo hrane in so se morali predati; govori s padlimi – eden čustvenih vrhuncev dela so pretresljive, v tržaškem narečju in ritimizirani prozi zapisane Litanije za Tržačane, padle v Karpatih; prebira spomine veteranov velike vojne; potuje po galicijski deželi, zaznamovani z neštetimi pokoli, in premišljuje o nezmožnosti Evrope, da bi se iz zgodovine kaj naučila; priča je nemirom, ki so prinesli prevrat v Ukrajini, in ponovnemu prebujanju napetosti med zahodom in Rusijo vzdolž frontne črte iz leta 1914 ...

Leta 2015 je Paolo Rumiz za knjigo prejel nagrado »Alassio Centolibri – Un Autore per l’Europa«.

Recenzija Bukla

Rumiz (1947) je bil najprej politični novinar pri italijanskih časopisih, ki je poročal tudi o razpadanju Jugoslavije, kasneje pa tudi vojni dopisnik v Islamabadu in Kabulu. Je avtor več kot dvajsetih knjig, med njimi pa so tudi potopisi, saj je med drugim navdušen pohodnik in popotnik. Tudi knjiga Kot konji, ki spijo stoje iz leta 2014 posredno spada v ta žanr, vendar pa je zastavljena precej širše, saj se Rumiz z njo odpravi na terenski pohod po spominih na svoja dva deda, ki sta se kot Italijana za Avstro-Ogrsko borila v prvi svetovni vojni in ju ni nikoli spoznal. Svoje potovanje začne pri velikem pomniku Stotisočem, italijanskim žrtvam bojišča ob Soči in na Krasu, kjer je mrtvih veliko več kakor živih, kjer bi moral »gaziti po tulcih nabojev, odpadkih, krvi, cunjah, človeških udih, menažkah, ostankih hrane, kopitih, železju, izločkih, podplatih čevljev, vendar sta človek in narava vse izbrisala«, potem pa se z vlakom odpelje v Galicijo, na mitsko vzhodno mejo nekdanjega cesarstva, ki si jo danes delita Poljska in Ukrajina. Njegova pripoved gladko in ves čas prehaja med njegovimi trenutnimi občutki in opažanji ter vojno z zgodovinskimi dejstvi, Rumiz pa iz vsega skupaj spleta subtilen mozaik, ki je hkrati tudi osebni protivojni manifest. Dovršeno.

Samo Rugelj, Bukla 127-128

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...