Čas čudežev

Recenzija Bukla

Le kaj bi v New Yorku počel zadnji človek na Zemlji, je, denimo, izvirna premisa realističnega znanstvenofantastičnega romana Jaz sem legenda, ki me je pred leti, ko sem izvedel zanj, takoj pritegnila. Podobno sem trznil tudi pri Času čudežev, romanesknem prvencu bivše knjižne urednice Karen Thompson Walker in zdaj že mednarodni uspešnici (izšla je leta 2012), napisani zjutraj pred odhodom v službo in na poti tja. V njej se mora človeštvo soočiti s prav posebno preizkušnjo: vrtenje Zemlje se začne upočasnjevati, kar za sabo fizikalno potegne spremenjeno gravitacijo in podaljšane dneve, psihološko pa precej spremenjeno življenje v novih okoliščinah. Kako živeti, če so po novem dnevi dolgi že 48 ur in se še podaljšujejo, se sprašujejo vsi Zemljani, še posebej pa dvanajstletna Julija, ki nam pripoveduje zgodbo in s svojo najstniško iskrenostjo analizira človekove prilagoditve na nove razmere. Jasno, upočasnitev vpliva tudi na tirnice, ki so zanjo v teh letih morda celo najbolj pomembne: tok prijateljstva in pot k ljubezni ter stran od nje. Roman, ki kaže, da je današnja kriza zelo preprosta v primerjavi s tem, kar bi nas čakalo, če bi prišlo do splošne spremembe osnovnih planetarnih zakonov, ki so podlaga za sedanje življenje.

Samo Rugelj, Bukla 88

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.