Gospodov glas

Založnik o knjigi

Roman Gospodov glas (1968) je eno najznamenitejših Lemovih del (poleg Solarisa), ki med drugim obravnavajo temo stika z nezemeljskimi civilizacijami ter vprašanje človekove etike in morale.

Profesor Hogarth obuja spomine na čase, ko se je pridružil skupini znanstvenikov, zbranih v tajnem in strogo varovanem puščavskem laboratoriju, da bi raziskali skrivnostni nevtrinski signal iz vesolja. Ob »zvezdnem pismu« se jim zastavlja več vprašanj: Kdo, če ta kdo sploh obstaja, je pošiljatelj tega sporočila? Kaj to »pismo« pomeni in s kakšnim namenom je bilo poslano? Bi lahko Zemljani poslani signal kako uporabili v praktične namene? Na prvi dve vprašanji učenjaki ne dobijo dokončnega odgovora. Poskusi rešitve tretje naloge jim sicer prinesejo več spektakularnih rezultatov, a tudi zaskrbljenost, ko zaslutijo, da bi informacija, vsebovana v signalu, človeštvo lahko pahnila v pogubo.

Kaj je Stik kot tak? Da bi se lahko vsaj malo približali odgovoru, morajo znanstveniki vzpostaviti obsežno metaznanost o hipotetičnih »pošiljateljih«, o njihovih namenih in motivih za sporazumevanje, o jezikih, ki bi se jih dalo skonstruirati, itn. Ker o domnevnih pošiljateljih in semantiki »pisma« ne morejo izvedeti nič gotovega, se preusmerijo k tistemu, kar jim je dostopno – torej k človeku, njegovi kulturi in videnju sveta. A hipoteze o Stiku se opirajo zgolj na izkustvo Zemljanov: več kot o tem, kaj jim sporoča vesolje, izvedo o tem, kakšne so njihove osebne ali občečloveške predstave, želje in strahovi, ki se porajajo ob transgalaktičnem komuniciranju.

»Ničta točka«, na kateri se prične tok Hogarthovih misli, je izkustvo zla v samem sebi in ravnodušnosti sveta, ki se na to zlo noče odzvati s kaznijo. Na razvalinah vere v absolutni red se protagonistov individualni ethos kaže zgolj z močjo volje, ki se odloči za Dobro. Hogarth na »pošiljatelje« sporočila projicira sebe: tako kot on so spoznali Zlo, a so izbrali Dobro. Ta hipoteza ima predvsem etični smisel: povrne vrednost zemeljskemu tukaj in zdaj, hkrati pa nam daje upanje v prihodnost.

Knjiga, ki za vselej spremeni bralčev pogled na svet, spozna(va)nje in vrednote.

Tatjana Jamnik

Stanisław Lem (1921– 2006) sodi med svetovne klasike znanstvenofantastične literature. Rodil se je v Lvovu na Poljskem (danes Ukrajina). Zaradi druge svetovne vojne je prekinil študij medicine in pod nemško okupacijo s ponarejenimi dokumenti delal kot avtomehanik in varilec. Bil je tudi aktiven član odporniškega gibanja. Leta 1946 je izdal pesniški prvenec in prvo znanstvenofantastično besedilo, novelo Človek z Marsa. Pisal je znanstvenofantastične in detektivske romane ter kratke zgodbe, avtobiografske romane, futurološko-filozofske in literarne eseje, feljtone, pesmi, scenarije za radijske in televizijske oddaje, filmske scenarije, drame, pa tudi spremne besede in uvode v dela drugih avtorjev (mdr. bratov Strugacki in Philipa K. Dicka) ter knjižne recenzije.