Glasba življenja: biologija onkraj genoma

Recenzija Bukla

Če je Dawkins gene poimenoval sebične in tako v zvezi z njimi sprožil celo vrsto dvoumnih (negativnih?) asociativnih in metaforičnih povezav, potem želi Denis Noble, ugledni angleški biolog (1936), življenje, genetiko in DNK v knjižici Glasba življenja prikazati oziroma ponazoriti z milejšimi in nežnejšimi besedami. Njegova metafora je glasba, saj nam Noble genski zapis ponazori z ogromnimi orglami, ki imajo približno 30 tisoč piščali, kolikor je genov, in podobno kot lahko iz tako velikega inštrumenta izvabimo nešteto različnih melodij, se tudi geni v različnih okoljih in času izrazijo na različne načine in v enkratnih, unikatnih kombinacijah. Geni kot toni za neponovljivo melodijo življenja.

Samo Rugelj

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.