Svet čebel

Recenzija Bukla

Če bi bilo treba izbrati najbolj priljubljene živali, bi se čebele gotovo pojavile nekje ob vrhu te imaginarne lestvice. Pridne, kooperativne timske delavke, ki zagrizeno branijo dom in svoje matice, obenem pa so s svojim plemenitim poslanstvom opraševanja cvetov (sicer niso edine opraševalke) in z neposredno koristjo svojega sladkega pridelka za človeštvo, predstavljajo nekakšen model živali, ki jo človek lahko daje za vzor tako sebi kot mladim. Zato ni čudno, da so čebele našle pot tudi v mnoge knjige, od poljudno znanstvenih do leposlovnih, med katerimi je v zadnjem času mednarodno izstopal roman Zgodovina čebel, zanimanje zanje pa je začela pritegovati tudi njihova vse večja ogroženost, ki bi lahko usodno vplivala na podobo Zemlje. Za Slovenijo imajo čebele prav poseben pomen, saj z deset tisoč čebelarji pri dveh milijonih prebivalcev sodimo (relativno gledano) v sam svetovni vrh po gostoti čebelarstva. Ivan Esenko, veliki popularizator narave, tudi sam dolgoletni čebelar že od najst niških let, je v Svetu čebel, vsebinsko bogati, z mnogimi pomenljivimi fotografijami opremljeni knjigi, obdelal čebelarstvo v Sloveniji v vseh njegovih pojavnih oblikah. Esenko nas tako pelje od avtohtone slovenske kranjske čebele, prek znamenitih slovenskih čebelarjev, ki so v Sloveniji začeli in utrdili čebelarsko tradicijo, panjskih končnic, ki so se sčasoma spremenile v pravo galerijo ljudskega umetništva, čebeljih pridelkov (od medu in voska do propolisa ter matičnega mlečka), čebelarskega turizma, ki lahko pritegne tudi mnogo (tujih) obiskovalcev, urbanega čebelarjenja, ki se prav lepo razvija tudi na strehah (in drugod) slovenskih mest, dolgoletnega čebelarjenja v cisterijanski opatiji Stična, kjer je čebelarstvo bržkone staro toliko kot samostan iz dvanajstega stoletja, do povabila na koncu knjige, da je čebelar lahko prav vsak. Morda pa res – knjiga Svet čebel je prava spodbuda za to!

Samo Rugelj, Bukla 142

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.