Kako se literatura igra z možgani?

Recenzija Bukla

Ali branje, še posebej branje leposlovja vpliva na razvoj in delovanje možganov tudi v fizičnem in funkcionalnem smislu, je eno od ključnih vprašanj, ki lahko pomaga odgovoriti tudi na marsikakšno vprašanje iz evolucijskega razvoja človeških možganov. Armstrong, sicer profesor na mnogih univerzah (predava angleški jezik) in avtor petih knjig o literarni teoriji in literarni zgodovini, v tej strokovni monografiji (izvirno je izšla 2013) skuša na enem mestu povezati najnovejša nevrološka dognanja od Damasia in Pinkerja s spoznanji literarne vede. Armstrong ugotavlja, da so odgovori na to, ali lahko bralna izkušnja pomembno vpliva na človekovo ravnanje, zelo različni. Z nevroznanstvenega vidika je torej prav mogoče, da literatura spreminja bralčevo zavest podobno, kot ponavljajoča se izkustva spreminjajo kortikalne povezave, saj eksperimentalni dokazi kažejo tudi na to, da, denimo, učenje v odraslih možganih pomembno spreminja nevronske povezave. Po drugi strani pa so možgani neprekosljivo uravnoteženi med svojo rigidnostjo in odprtostjo za novosti, kar hkrati omejuje njihove sposobnosti za opuščanje starih navad v korist razvijanja novih. Tako pri branju kot v življenju so te navade tako kognitivne kot tudi čustvene, posledica česar je t. i. utelešenost možganov. Armstrongov sklep pa je, da lahko branje in literatura dolgoročno in tudi evolucijskorazvojno vplivata na spreminjanje možganov.

Renate Rugelj, Bukla 112-113

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.