Pot modrosti

Recenzija Bukla

Potem ko nas je v svoji zbirki Kažipoti usmeril, da smo prehodili štiri glavne poti do spoznanja sebe in drugih, ter potem, ko smo našli pot do sreče, ki je kot želja in dolžnost vsakega od nas končni cilj našega notranjega potovanja, nas Jorge Bucay, priljubljeni argentinski terapevt in pripovedovalec zdravilnih zgodb, usmeri, da raziščemo, kaj pride po sreči. Čeprav je sreča »vrh gore«, ni konec poti. Avtor nas v novi, naknadno dodani knjigi k zbirki, vabi na novo potovanje, z vlakom, »od nevednosti, iz katere vsi vedno znova izhajamo, do modrosti, ki je morda nikoli ne bomo dosegli, četudi smo ji vsak dan bližje«. Bucay na tem filozofskem popotovanju, ki ga vodita Shimriti in njen učitelj, na duhovit način govori o stvareh, nad katerimi se drugi zgražajo; kjer drugi stvari zapletajo, jih on poenostavlja. Tako kot v prejšnjih knjigah z zgodbami različnih izvorov ilustrira stvari, da začne bralec preizpraševati svet, v katerem živi, in predvsem samega sebe. Pot modrosti, poudarja Bucay, ni obvezna, je možnost in nič več (in nič manj) kot to, vendar bomo le po njej prišli do največje modrosti – spoznati samega sebe. 

Gordana Granatir, Bukla 180-181

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.