Pot solza
Jorge BucayZaložba | Mladinska knjiga |
Zbirka | Kažipoti |
Leto izdaje | 2017 |
ISBN | 978-961-01-4482-3 |
Naslov izvirnika | El camino de las lágrimas |
Prevod | Tina Malič |
Urejanje | Urška Kaloper |
mehka vezava
21 x 14,5 cm
390 g
307 strani
Tip knjige
priročnik
Kategorije
leposlovje
osebna rast, duhovnost in ezoterika
argentinsko leposlovje
Založnik o knjigi
V tretji knjigi od štirih v seriji Kažipoti se s terapevtom in pripovedovalcem zgodb Jorgejem Bucayjem podajamo na trnovo pot, zaznamovano z izgubami, bolečino in žalostjo.
Na njej se bomo spoprijeli z najtežjo življenjsko izkušnjo, žalovanjem, in to v kar najširšem pomenute besede – od globoke užaloščenosti ob smrti bližnjega do drobnih vsakdanjih bolečin, ki spremljajo vsako izgubo na naši poti. Avtor s svojo značilno toplo neposrednostjo procesa prav nič ne olepšuje, toda bralcem knjige in tistim, ki so stopili na pot solza, hkrati polaga na srce: ne le, da pot solza lahko preživimo; prav zaradi nje smo, kdor smo, saj vsi rastemo in se razvijamo ravno skozi soočanja z najbolj bolečimi doživetji. In šele ko smo dovolj zreli, da znamo izpustiti to, česar ni več, se bomo lahko napotili tudi po poti sreče …
Argentinec Jorge Bucay (1949) je z obiskom in pogovori po Sloveniji očaral tudi naše bralce, ki so se lahko na lastne oči in ušesa prepričali, da je pisatelj in psihoterapevt zelo poseben in prisrčen mož, ki poskuša živeti tako, kakor svetuje v knjigah in predavanjih. Danes živi v odmaknjeni obmorski vasici v Španiji, kjer denar ne pomeni veliko. Odpovedal se je televiziji in svoj čas posveča branju, pisanju, predavanjem ter družini in prijateljem.
Recenzija Bukla
Argentinski terapevt in pripovedovalec je nadvse priljubljen tudi v Sloveniji, kjer je bil ob svojem obisku prepoznan kot zelo prisrčen in poseben človek. Njegovim besedam in nasvetom je moč zaupati zato, ker tudi sam poskuša živeti tako, kot priporoča nam. Tokratno knjigo zaznamujejo izgube, bolečina in žalost. Na poti solza spoznavamo žalovanje kot najtežjo življenjsko izkušnjo. Da se povežemo z bolečino in jo osrčimo, si moramo vzeti čas in prostor. Po izgubi je treba v času žalovanja bolečino sprejeti in jo v celoti doživeti. Ko se soočamo z najbolj bolečimi doživetji, spomini in pričakovanji, se zavemo, da jih lahko v določenem času preživimo in potem zaživimo drugače. Vsaka izguba naredi prostor za nekoga ali nekaj novega. A samo takrat, kadar smo pripravljeni izpustiti to, česar ni več; potem ko žalost in bolečina v celoti preplavita naše telo in misli. Prav na poti solza prepoznamo in spoznamo ljudi, ki nas iskreno razumejo, čustvujejo z nami in zato postanejo del naše nove poti.
Sonja Juvan; Bukla 129-130
Sorodne knjige
- Anonimni alkoholiki Zgodba o tem, kako so mnogi tisoči moških in žensk okrevali od alkoholizma 12,00 € Dodaj v košarico
- Inteligenca Ustvarjalen odziv na sedanjost0: vpogledi v nov način življenja 21,70 € Dodaj v košarico