Vesolje človeškega telesa

Založnik o knjigi

Marko Pogačnik, kipar, soustanovitelj skupine OHO, Unescov umetnik za mir in vodja delavnic na temo zdravljenja, v knjigi odpira povsem nov pogled na Zemljo, življenje in človeka kot delca vesoljne celote. Pokaže, da je v tem dramatičnem času možna pot sožitja z bitji narave in varnega prehoda skozi labirint preobrazbe človeške civilizacije.
Avtor je od samega začetka nameraval narediti knjigo, ki bi bralcu ponudila možnost samostojnega nadaljnjega razvoja. Njeno osnovno besedilo je pač potrebno za utemeljitev posameznih vsebin, vaje Dotika Gaje pa omogočajo nadaljevanje raziskav po svoje, da tako bralec pride do lastnih izkušenj. Na tak način lahko izpelje tiho »revolucijo«, s katero se da na radikalen način preobraziti ponižujoč človeški odnos do Gaje in njenega daru utelešenja v zemeljskem vesolju.
»Pogačnikovo delo izhaja iz konceptualizma, prizadeva si za celovito obravnavanje človekove eksistence, katere del je tudi umetniška praksa.« (zapis v Osebnostih, slovenskem biografskem leksikonu)


Marko Pogačnik se je rodil v Kranju. V dijaških letih je v Kranju skupaj z Iztokom Geistrom in Marjanom Cigličem pripravil šolsko glasilo Plamenica. Objavljene pesmi in risbe so sprožile hudo reakcijo takratnih lokalnih oblasti v Kranju. Iz sodelovanja treh prijateljev se je leta 1966 razvila konceptualistična skupina OHO (1965 - 1971). Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1963 - 1967).Od leta 1968 naprej je svobodni umetnik. Leta 1971 je začel s prijatelji umetnost povezovati z življenjem (landart) in ustanovil komuno v Šempasu v Vipavski dolini, potem ko je v Novi Gorici sodeloval kot oblikovalec stavbe sedanjega casinoja Perla.
Z razstavno dejavnostjo je začel že zelo zgodaj, saj je imel prvo razstavo že leta 1965 v Prešernovi hiši v Kranju. Zelo veliko je tudi razstavljal zunaj svoje matične države: v Parizu, v Münchnu, v New Yorku, v Firencah in drugod. Izdelal je številne prostorske načrte na reki Savi in Kokri. Leta 1971 se je skupaj z družino preselil v Šempas v Vipavski dolini, kjer še zdaj živi. V letih 1978 - 1985 je gradil »mrežo krajinskih skulptur po Vipavski in Soški dolini«. Izdelal je tudi številne skulpture za različne stavbe ter likovne opreme.Z ženo Mariko in hčerami Ajro, Nike in Ano je razvil novo umetniško prakso imenovano »litopunktura«, v kateri postavlja kamnite stebre na izbrane točke v zaključeni pokrajini, tudi med Severno Irsko in Republiko Irsko. Leta 1991 je za pregledno razstavo v Moderni galeriji v Ljubljani prejel nagrado Prešernovega sklada. Je oblikovalec grba Republike Slovenije.