Ko hiše zaplešejo

Recenzija Bukla

V starem delu mesta si med mnogimi hišami nasproti stojita stara ljubezniva vila z lepim balkonom in zastrtimi okni ter bel stolpič, ki stoji v stalni pripravljenosti, da se bo nekam odpravil, vendar tega nikoli ne naredi. V vili živi upokojena cvetličarka, ki je na tihem zaljubljena v profesorja, ta pa v svojem stolpiču prevaja ljubezenske pesmi iz francoščine. Cvetličarkino otožno pesem, ki jo na list papirja napiše nekega dne, veter odnese na drugo stran, in takrat se v stolpiču nekaj zgane, da zbere pogum in se dejansko premakne s svojega mesta. Gre in povabi ljubeznivo vilo na ples, na intimno rajanje po mestu, tako hiši zaplešeta … Dobrohotna živopisna slikanica ima romantičen podton in spregovori o tem, kako lahko medčloveška naklonjenost premaga samotnost. Kaj pa cvetličarka in prevajalec, kako se ta zgodba konča za njiju?

Žiga Valetič, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.