Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 29 €
041 670 666(vsak delavnik 9h-16h)
0

Tu blizu živi deklica

Ida Mlakar Črnič
Tu blizu živi deklica
19,90 €

Ta knjiga pri nas ni v prodaji!


Naša spletna stran je namreč tudi informativne narave, podobno kot revija Bukla. Za več informacij o knjigi se obrnite direktno na založbo, ki je knjigo izdala (navedena na levi).

Povej naprej

Založba KUD Sodobnost International
Zbirka Gugalnica
Leto izdaje 2019
ISBN 978-961-7047-22-6
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
Leto izdaje izvirnika 2019
Ilustracije Peter Škerl
Urejanje Jana Bauer

Tehnične lastnosti
trda vezava
26,5 x 21,5 cm
350 g
24 strani
Tip knjige
slikanice
Kategorije
otroško in mladinsko > dojenčki in malčki > slikanice
slovensko leposlovje

Založnik o knjigi

Tu blizu živi deklica, ki je nihče ne pozna. Nihče je ne povabi k sebi. Nima prijateljev. Niti svoje sobe. Želi si enake bližine, kakor ti. Na isto šolo hodi. Blizu tebe sedi. V sosednji klopi. Jo želiš spoznati? V sebi skriva čudežni zaklad … Svojo mavrico.

Besedilo Ide Mlakar Črnič je kratko, vendar ima rušilno moč. Seže globoko ter podira zidove predsodkov in sovraštva.

Recenzija Bukla

Ida Mlakar Črnič je ena tistih slovenskih pisateljic za otroke, ki v svojih delih vedno znova preseneti s tematsko izvirnostjo, hkrati pa si upa ubesediti tudi manj prijetne plati našega življenja. V novi slikanici, v kateri sta ponovno združila moči z ilustratorjem Petrom Škerlom, pozornost nameni vsem tistim deklicam (otrokom), ki živijo med nami, a jih ne slišimo in ne opazimo. Za eno od takih neopaznih in brezimnih deklic, ki izhaja iz revne družine in je v šoli večino časa osamljena, saj se ne sošolci ne učitelji ne zmenijo zanjo, izvemo iz pripovedovanja dveh povsem običajnih, premožnih deklic, »princesk«, ki živita v njeni bližini in jo včasih celo ogovorita ali ji pomagata, vendar ne več kot to – v svoj svet je ne pripustita. To je pripoved, ki čuteče in brez odvečnega moraliziranja opozarja na najranljivejše v naši družbi in hkrati nagovarja one druge, ki imajo vse, naj pogledajo preko svojega plota in prestopijo mejo med svetovoma, saj zna biti tudi na oni strani marsikaj lepega in zanimivega ... kot nazadnje spoznata tudi deklici.

Kristina Sluga, Bukla 148

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.


Recenzija Bukla

Priznam, da me slikanice kot knjižna oblika kombinacije besedne in vizualne komponente z izjemo zadnjih let nikoli niso kaj prida pritegovale. Pripomogle niso ne bogate ilustracije ne zveneča imena ne pohvalne recenzije. Skupaj s stvarno literaturo so pri meni capljale daleč zadaj za obilico odličnih romanov za mladino in odrasle.
Toda zadnja leta se na področju slikaniške produkcije dogajajo zanimivi preobrati. Medtem ko smo v mladinski problemski literaturi že vrsto let priča temam, kot so disfunkcionalne družine, homoseksualnost, smrt, duševne motnje, bolezen, alkoholizem, družinsko in medvrstniško nasilje itd., so slikanice veljale za področje, v katero je problemska nota zašla bolj poredkoma.
Danes kakovostne problemske slikanice z večplastno ubeseditvijo bolečih tematik, četudi so namenjene najmlajšim bralcem, odlično nagovarjajo zrelejšega naslovnika. Kako tudi ne, navsezadnje so otroci strpni, odprti, dovzetni in brez predsodkov. Slednje jim odrasli vcepljamo malone po tekočem traku, nato skušamo privzgojene stereotipe in napačne predstave pri njih odpraviti s pomočjo poglobljenih umetniških besedil.
Slikanica pisateljsko-ilustratorskega tandema Ide Mlakar Črnič in Petra Škerla je tes­nobno presunljiva družbenokritična reflek­sija o ranljivosti in socialni izključenosti v današnji sprevrženo razslojeni družbi.
Avtorica mojstrsko umesti nevidno deklico brez omembe vrednega imena v kraljestvo brezskrbnega otroštva dveh princesk, ki pravzaprav samo reflektirata ravnodušnost in ponarejeno širokogrudnost odraslih v svojem okolju.
Zgradba slikanice je razpeta čez koledarsko okostje dvanajstih mesecev, v katerih spremljamo odzive princesk z urejenim in petičnim pedigrejem na osamljeno sošolko, ki jo resnično opazita šele, ko izgine iz njunih življenj, šole in začasnega naslova stare hiše, v kateri je umazano in pretesno za ­princeske.
V ospredju teče večinoma neizprosno otroško naštevanje meril, po katerih dekličine značilnosti zadostujejo kvečjemu za spletično, za princesko nikoli. Ne pozabimo, otroci so naše ogledalo.
V ozadju tudi po zaslugi izjemnih ilustracij spremljamo podobo dekličine osamljenosti. Z izjemo mame in brata v življenju nima nikogar in skorajda tudi ne ničesar, kar bi zbudilo zanimanje družbe zanjo. Nihče natančno ne ve, koliko takšnih nevidnih in neslišnih otrok, ne nujno ravno begunskih, je med nami, medtem ko glasno zatrjujemo vsi vsevprek, da gre za otroke.
Ne, ne gre za vse otroke. Nikoli ni šlo in nikoli ne bo.
Zato princeski z velikodušnim odstopanjem ponošenih oblačil in odsluženih igrač ne rešujeta ničesar, temveč zgolj utrjujeta dekličin brezupni položaj. Če si brez svoje sobe, igrač, prijateljev in lepih oblačil, napreduješ do spletične. In še do slednje se prebiješ le, če je to po volji princeskam.
Sredi koledarskega leta deklica izgine skupaj s svojo družino. Vendar ne povsem. Za njo ostane mapa z risbami. Bogata mavrica vsega, kar kljub pomanjkanju tvori njeno živ­ljenje. Morda je na šolskih fotografijah nevidna, toda v resnici je ljubljena.
Po njenem odhodu princeski v slikanici k sreči sprevidita, da je blizu njiju živela deklica, ki je v sebi skrivala dragocen zaklad. Morda bosta prihodnjič pozornejši.
V zgodbi je ravno prav besed, podprtih z izvrstnimi ilustracijami pridušenih, malone spranih barv, da dekličina mavrica zažari vedno znova šele v bralcu.

Janja Vidmar, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.

Sorodne knjige

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...