Zgodba o luknji

Recenzija Bukla

Čarli je našel luknjo in bil vesel, saj se to ne zgodi prav pogosto. Sklonil se je, jo pobral in vtaknil v žep. A kaj kmalu je ugotovil, da luknje v žepu ni dobro imeti. Ko jo je pospravil v nahrbtnik, se je izkazalo, da je imeti luknjo v nahrbtniku še veliko bolj neprijetna težava. Čez čas ugotovi, da luknje pravzaprav ni dobro imeti kjerkoli, in se zato odloči, da ji poišče novega lastnika. Skozi simpatično ilustrirano slikanico poizkuša Čarli luknjo podariti: lastniku trgovine s pajki in plazilci, ladjedelcu, šivilji … Njegov obisk vsakega od naštetih ponuja obilico priložnosti za pogovor o tem, kako bi se zgodba lahko nadaljevala. Ko Čarli ponudi luknjo vrtnarju in gospe, ki peče (ameriške) krofe (tiste z luknjo), in bralec že pomisli, da tema dvema bo pa luknja le prišla prav, se izkaže, da jih imata oba že dovolj. In ko ob koncu slikanice Čarli ugotovi, da ni luknja za prav nobeno rabo, in to s pomočjo velikih dvostranskih barvnih ilustracij nazorno pokaže tudi bralcu, je ta že prepričan, da je zgodbe konec, a slikanica se na zadnjih nekaj straneh brez besedila zaključi povsem drugače.

Ana Kosirnik, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.