Dovolj imam tega, da sem zguba

Recenzija Bukla

V tretji knjigi začne Samu že globoko presedati to, da se piše Zguba in da mu včasih rečejo kar »zgubaroid«, čeprav se ves čas dela »kil« na milijonto potenco. Najprej se spravi na mamo oziroma na sram, ki ga doživlja zaradi njene slave, saj nastopa kot manekenka za veletrgovinsko verigo. Potem se vrstijo poljubne šolske peripetije in spet zoprni obiski Mogdenskega nakupovalnega središča z mamo … V raztreščeni zgodbi, ki jo povezuje avtorjeva sijajna jezikovna telovadba, se znajdejo številni stari in nekateri novi čudaški junaki in junakinje: Nadica Ferkenverken, katere smrklji prav tako nosijo očala, pa učiteljica Pevec, ki je vsestranska gusarka, papagaj Hupi, ki je najbolj kil hišni ljubljenček, učitelj Kos z novimi brki, sošolec Gaber Nadutič, ki ima podobno pomenljiv priimek kot Samo, Bojan, ki peče in prodaja burgerje, drugi sošolec Anton, ki ureja časopis po imenu Dnevnikakec, in seveda mali sprem­ljevalec Polžokak, za katerim pa se nekega dne žal izgubi sled … Burno bo!

Žiga Valetič, Bukla 149

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.