Osnove klasične psihoanalize

Recenzija Bukla

Kljub številnim psihoterapevtskim pristopom, ki so danes po znanstvenih kriterijih dokazali svojo učinkovitost, ostaja psihoanalitična terapija kot ena najstarejših šol v samem središču razvoja psihoterapije kot samostojnega poklica in znanstvene discipline. Študentom, ki se odločijo za zahtevno dolgoletno psihoanalitično izobraževanje, pa tudi terapevtom, ki jo že prakticirajo ali raziskujejo, se zato ni lahko orientirati po njeni pestri zgodovini ter hkrati ohranjati preglednost nad bohotenjem njenih sodobnih teoretičnih variacij in praktičnih aplikacij. Napisati dober učbenik, ki bi po eni strani postregel s preglednim in izčiščenim prikazom ključnih konceptov klasične psihoanalize in hkrati potegnil rdečo nit do njenih aktualnih trendov, je bil zato za skupino ruskih psihoanalitičnih terapevtov in dva vodilna urednika, mednarodno uveljavljena akademika, izjemno zahteven izziv, ki pa so mu bili kos. To se je pokazalo tudi v zagretosti učiteljev in študentov psihoanalize na Fakulteti za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani, ki so učbenik najprej uporabljali kot osnovno gradivo v angleškem prevodu in nato prispevali, da si je utrl pot tudi do slovenske izdaje. Ker pa so se v stopetdesetih letih razvoja psihoanalize njene ideje razširile tudi v medicino, psihologijo, filozofijo, sociologijo in kulturo nasploh, je knjiga zanimiva tudi za širše občinstvo. Za vse torej, ki jim je strokovna literatura prezahtevna, poljudno pisana pa preplitka, saj tudi v današnjem času psihoanaliza ni deležna manj predsodkov in nasprotnikov kot v Freudovem.

Miran Možina, Bukla 151

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.