Psihologija in alkimija

Recenzija Bukla

Po ugodnem odzivu na izid Rdeče knjige je Beletrina zdaj izdala tudi Psihologijo in alkimijo, še eno pomembno knjigo švicarskega psihoterapevta in misleca Carla Gustava Junga (1875– 1961), ki je izvirno izšla leta 1944. Po klasični definiciji naj bi alkimija včasih pomenila eksperimentiranje s takratnim kemijskim znanjem in tehnologijo, obenem pa je bila to tudi vrsta filozofije, ki je želela odkriti najvišjo modrost in nesmrtnost. Jung je alkimijo videl še širše, saj je njeno klasično obdobje, od antike pa nekako do približno sredine 17. stoletja, smatral za raziskovanje, ki je bilo samo po sebi sicer predvsem kemijsko, vendar se je po njegovem mnenju vanjo s projiciranjem vnašalo tudi nezavedno psihično gradivo. Ker je bila snov sama pač »samo« predmetna in zato neosebna, je po Jungu torej prihajalo do projekcij nezavednih, kolektivnih arhetipov. Skladno s kolektivnim duhom tistega časa gre po Jungu pri alkimiji torej večinoma za podobo duha, ujetega v temačnost sveta, se pravi za »nerešenost iz mučnega stanja sorazmerne nezavednosti, ki se prepoznava v zrcalu snovi in se torej obravnava skupaj s snovjo«. Delo, opremljeno z bogatim grafičnim gradivom, s katerim je Jung ilustriral svoje teze, je razdeljeno v tri dele: najprej je tu uvod v religiozno psihološko problematiko alkimije, v drugem delu Jung (ki je v slovenščini morda najbolj znan po svojem delu Človek in njegovi simboli) predstavi sanjske simbole individuacijskega procesa, kjer imajo osrednjo vlogo mandale, v tretjem, najobsežnejšem delu pa se posveti odrešenjskim predstavam v alkimiji, v kateri predstavi številne analogije med alkimijo, krščansko dogmo in psihološkimi simboli. Delo sklene z alkimistično simboliko v okviru zgodovine religije. Alkimija kot zrcalo transcedentne narave človeške psihe.

Samo Rugelj, Bukla 132-133

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.